Sodobna ženska pri petindvajsetih, bistra, delavna in zdravo ambiciozna, ima običajno za seboj uspešno opravljen študij, pred seboj pa svetlo prihodnost, ki jo lahko ogrozijo samo politične zdrahe, kriza in kaos. Toliko je stara naša Slovenka leta. Četrt stoletja svojega obstoja je praznovala 17. januarja v praznično razsvetljeni ljubljanski Operi. Začeli smo brez vsakršnega zagotovila, da bo akcija naletela na odziv med bralkami in bralci. Da bi kdo glasoval za ženske, ki ne nameravajo postati miss? Pa so, in še kako! Prva podelitev naslova je bila skromna, v okrogli sejni sobi Delove stolpnice; ta je postala nekakšna soba z razgledom v svetlo prihodnost naše najodmevnejše akcije. Kot smo že omenili, smo letos podelili ta laskavi naslov že petindvajsetič.
Skoraj tri mesece ste dihali z nami, nam pomagali med mnogimi Slovenkami, ki si zaslužijo pozornost in hvaležnost, izbirati prava imena, potem pa ste vztrajno glasovali za svojo favoritko. In zdaj smo tu, na koncu letošnje poti; razglasili smo Slovenko leta, ime je znano od prejšnjega četrtka, in se skupaj poveselili v ljubljanski Operi. Preostane nam še, da vam skušamo opisati, kaj se je dogajalo tisto zimsko popoldne, ko smo se najprej zbrale pred glavnim vhodom palače predsednika republike. Vseh nominirank ni bilo; Marta Gregorčič je zbolela, Kristini Modic se je uresničila srčna želja in je odpotovala v Rusijo po posvojenčka Jurija, Dušani Findeisen pa je nagajalo srce in se ni upala vzpeti po neštetih stopnicah v predsedniške sobane, v Opero pa je potem na srečo prišla.
Sprejem pri predsedniku. Najprej smo se srečali s prijaznimi varnostniki in predsednikovim protokolom, kar tudi ne doživimo vsak dan. Sprejem je bil v Zlatem salonu, kjer sicer predsednik sprejema tuje državnike. Kandidatke za Slovenko leta so zdaj že tradicionalno med tistimi redkimi državljani, ki imajo priložnost za ogled palače najvišjega predstavnika Slovenije.
Predsednik Borut Pahor je bil nasmejan kot običajno, spremljala ga je Tanja Pečar, ki opravlja vlogo predsednikove soproge voluntersko, saj sicer še vedno dela kot odvetnica. Če bi imele več časa, bi jo nedvomno povprašale, kako je biti prva dama. In kako prenaša nenehno odsotnost svojega partnerja, saj je napovedal, da bo šel v soboto teptat sneg na smučišče, kjer se bo odvijala Zlata lisica … Predsednik je spreten govornik in je vsem kandidatkam pa tudi nam iz uredništva lepo pogladil dušo, tudi šopke pomladanskih tulipanov smo dobile, ko pa je poskušal iz gostij zvleči kakšno mnenje, je vsega dobil v kar precejšnji meri. Če bi imeli veliko časa, bi se lahko vse skupaj spremenilo v okroglo mizo z delovnim naslovom Kako rešiti zavoženo državo, ker ga pa ni bilo, si je prelestna oblikovalka Nika Zupanc priborila toliko pozornosti, da je predsednika le z nasmehom ukorila, ker se ni opredelil v zvezi s poročilom protikorupcijske komisije.
Slovenka leta je … In potem Opera. Kako naj vam opišem prelepi glas Severe Gjurin, ki je ob klavirski spremljavi brata Gala zapela nepozabno popevko iz leta 1972 Mlade oči? Tako se je prireditev, ki jo je odlično povezovala Eva Longyka Marušič, začela. Kandidatke za Slovenko leta so sedele na posebnem odru, ki se lahko dviga in spušča – kar je seveda ena od pridobitev posodobljene Opere. Potem je nastopil slavnostni govornik dr. Miro Cerar in navdušil vse po vrsti, saj nedvomno sodi med tiste razumne in modre (in redke) Slovence, ki jim zaupamo in verjamemo ter bi jih radi videli na vodilnih položajih v državi.
In potem … Potem je ljubiteljem plesa zastal dih. Romeo in Julija v sodobni izvedbi, v koreografiji Edvarda Cluga. Tudi tisti, ki ne marajo novitet, so morali priznati, da je pas des deux izjemen. Dih pa nam je zastal vsaj še enkrat: ko je nastopila drobcena, komaj petnajstletna slabovidna Petruša Golja s pesmijo Edith Piaf Ničesar ne obžalujem. Čeprav na prireditvah Slovenka leta niso predvidene ovacije, vse naj bi teklo v predvidenem ritmu srečnemu koncu naproti, občinstvo v Operi ni odnehalo: Petruša se je morala še enkrat pokazati na odru, potem jo je hitro ucvrla nazaj.
