Majdo poznam že dve desetletji, zato mi boste oprostili, ker sem jo tikala. Mislila sem, da jo dobro poznam – da je pač vesela, nasmejana, odprta ženska, čeprav je v nesreči pred 30 leti izgubila nogo. Potem sem pred kratkim prebrala njeno knjigo Tam preko, kjer stojim na eni nogi. Bila sem šokirana in osupla. Najprej zaradi Majdine iskrenosti, neposrednosti, potem pa še zaradi njenega doživljanja izgube noge, ki je bila zanjo in za njene bližnje izredno travmatična. Za nas, ki za zdaj stojimo na obeh nogah, je to zelo poučno branje. Prav morala sem se o vsem tem pogovoriti z njo.
Pred koliko leti si imela nesrečo?
Pred 28, 29 leti, bila sem stara 20 let. Šli smo s trajekta, avto pred nami je zaneslo, zavrtelo in ustavil se je preko obeh voznih pasov. S takratnim fantom in kasnejšim možem sva se ustavila, da bi pogledala, kaj je, itak nisva mogla mimo. On je šel pogledat avto, ki se je prevrnil, jaz pa sem šla ustavljat kolono vozil, da ne bi še kdo naletel. Šla sem pravilno po desni, notranji strani ovinka. En avto je priletel po mokrem cestišču, deževalo je, videla sem, da ga zanaša, pa sem se obrnila in hotela uiti nesreči. Ker pa sem se obrnila stran, nisem videla, da je avto treščil v robnik, da ga je dvignilo in je spremenil smer. Če bi stala pri miru, bi šel mimo mene. Žal pa je v človeški naravi, da se skušaš umakniti, rešiti situacijo. Avtu sem obrnila hrbet in tekla. Zaman.
Kako so te reševali? Menda si menjavala bolnišnice, nazadnje si pristala v kliničnem centru v Ljubljani z gangreno.
Ja, nekje po poti sem dobila plinsko gangreno. In to je kar huda stvar. Tkivo ti odmira. V kliničnem centru so to takoj ugotovili po smradu. V prejšnjih bolnišnicah so me pokrpali, reanimirali in mi dali na nogo zunanji fiksator. Plinsko gangreno so mi zdravili v vojaški bolnišnici v Splitu, kamor sem letela z reaktivcem zveznega izvršnega sveta Jugoslavije. Kar je bilo okuženega, so sproti rezali, praskali. Manjkalo je precej mesa in 15 cm kosti. Noge mi niso takoj amputirali. Življenjsko nisem bila ogrožena, sicer bi se zdravniki odločali o amputaciji, tako pa sem se morala sama. Potem so mi povedali moje najboljše možnosti – tudi če bi mi rešili nogo, bi imela trdo koleno in gleženj, ne bi se mogla normalno usesti.
Kako se je bilo odločiti – to ni preprosto?
Saj sploh ne vem, kako sem se takrat odločila. Če bi se odločila, da nogo ohranim, bi me vso razrezali – od vsepovsod bi mi jemali kožo, tkivo … in nobenega zagotovila ni bilo, da bi uspeli. Saj sem še večkrat kasneje premišljevala, ali sem se odločila prav. A takrat so se z mano strinjali tudi vsi zdravniki. Nisem se spuščala v borbo, ki bi trajala pet let.
Med branjem tvoje knjige sem dobila občutek, da še danes nisi stoodstotno prepričana, da si se odločila prav.
Ne, nikoli ne bom prepričana – saj ne moreš biti. Kaj bi bilo, če bi bilo … Danes bi bilo verjetno drugače – tudi medicina je napredovala, to je le bilo pred skoraj 30 leti. A tako sem se pač odločila in zdaj je, kar je. Dejansko pa je bila situacija dokaj brezupna, v glavnem zaradi gangrene, takšne, kot da sem bila v vojni. Nekje sem staknila to bakterijo, na cesti, v bolnišnici. Če bi bila samo poškodba po nesreči, bi nogo lahko obdržala.
