Ker pa vse več staršev cepljenju nasprotuje, je s cepivom zavarovanih otrok čedalje manj, s tem pa se povečuje nevarnost za hude posledice. Ne za tiste otroke, ki so že med nami, temveč za tiste, ki se bodo šele rodili.
Paziti se morajo predvsem nosečnice!
Večinoma bolezen poteka blago, brez večjih težav. Če bi ostalo le pri tem, najbrž nihče ne bi razmišljal o cepljenju. Rdečke so zelo nevarne za nerojene otroke, plod v telesu nosečnice. Če se namreč okuži nosečnica, virus lahko močno prizadene plod. Temu pravijo kongenitalni sindrom rubele. Virus lahko plod dobesedno uniči – tako ga poškoduje, da odmre. Najbolj nevarni pri okužbi z rdečkami so prvi trije meseci nosečnosti. Takrat je kar 85 odstotkov verjetnosti, da bo plod poškodovan. Najpogostejše so poškodbe vida in sluha, otrok je lahko duševno zaostal, lahko so poškodovani možgani in srce. V poznejši nosečnosti virus ploda ne more več tako poškodovati, po 20. tednu pa nevarnosti skoraj ni. Prav ta sindrom, ki lahko povzroči tudi motnje v duševnem razvoju, je bil glavni razlog za uvedbo cepljenja proti rdečkam. Dolgo za povezavo med sindromom in rdečkami niso vedeli. Šele leta 1941 jo je ugotovil avstralski oftalmolog, ki je postal pozoren na večje število bolnikov s katarakto, mreno na očeh, med otroki v letu 1941, potem ko si imeli leta 1940 v Avstraliji epidemijo rdečk. V Avstraliji in ZDA se je taka epidemija ponavljala povprečno na od šest do devet let, v Evropi pa precej pogosteje, na od tri do pet let. Logično je torej, da je v tem času več okužb nosečnic in s tem več otrok s kongenitalnim sindromom rubele. V letih 1962 in 1965 je po svetu razsajala tako imenovana pandemija rdečk. V ZDA so zabeležili 12,5 milijona bolnikov, 2000 jih je zbolelo za encefalitisom (vnetjem možganov), 11.250 je bilo spontanih splavov, 20.000 otrok pa je imelo različne okvare. V ZDA so cepljenje uvedli leta 1969, v Sloveniji pa nekaj let pozneje.
Bolezni ne smemo podcenjevati!
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se vsako leto rodi okrog 100.000 otrok s kongenitalnim sindromom rubele. Prav zaradi tega te bolezni ne bi smeli zanemarjati, češ da je pri nas skoraj ni več. Živimo v času velike mobilnosti, ljudje lahko v nekaj urah obidejo zemeljsko oblo, to pa nam lahko prinese tudi nove okužbe. Tudi Američani namreč ugotavljajo, da imajo vsako leto nekaj novih bolnikov z rdečkami, čeprav naj bi bolezen že skoraj iztrebili. Okužbo ljudje večinoma prinesejo od drugod.
Evropa je bolj rdeča
Tako kot ZDA tudi Evropa budno spremlja otroške nalezljive bolezni. EU vsem državam članicam priporoča cepljenje proti rdečkam, in sicer z dvema odmerkoma. Prvega naj bi otrok dobil v starosti od enega leta do leta in pol, drugega pa ob vstopu v šolo. V Sloveniji je cepljenje proti rdečkam obvezno od leta 1990. Veliko držav je najprej (po epidemiji v 60. letih) cepljenje uvedlo za najstnice in ženske v rodni dobi. Toda ko se je potem pokazalo, da lahko zbolijo oziroma okužbo prenašajo tudi moški, so uvedli cepljenje za vse. Prav tako kot marsikje v razvitem svetu je tudi pri nas treba javljati nove obolele. Podatke zbirajo na inštitutu za varovanje zdravja. V Sloveniji so okužbe zelo redke, vendar pa nevarnost stalno obstaja.
