Ropot trume avtobusov je zamenjal ščebet ptic.
»Zdaj razumem, zakaj Italijani v lanski ofenzivi niso šli skozi ta svet. Ni jim bil le prenaporen, temveč tudi pošasten,« je o Bazi 20 v svojih dnevniških zapiskih leta 1943 zapisal Edvard Kocbek. Kdo bi si mislil, da bodo besede o pošastnosti odmevale še sedem desetletij pozneje, a s čisto drugim pomenom.
Kočevski gozd je res pošasten. Pošastno veličasten. Mogočna drevesa, nepregledna goščava, v glavi pa misli o medvedih, partizanih in pobitih v kotanjah. Tako podobo o kočevskem gozdu imamo sodobni Slovenci. S tem, da so medvedi postali del folklore za turiste, kotanje s po vojni pobitimi počasi postajajo del zgodovine, na partizane pa smo pozabili.
Tako se vsaj zdi, ko pridete na veliko prazno parkirišče pred Bazo 20. Nikjer nikogar. Slišijo se kukavice, detli, v daljavi motorna žaga. »Ja, večino dni sem sam,« prizna Jože Saje, oskrbnik in vodnik po Bazi 20, sicer zaposlen v Dolenjskem muzeju iz Novega Mesta. »Od samega miru se ne morem pomiriti,« je leta 1943 zapisal Kocbek. Res, mir na Bazi 20 je te dni skoraj neznosen, a na neki čuden način veličasten. Morebiti se prav zaradi miru in tišine obiskovalec lahko intimno sooči z zgodovino svojega naroda.
Še do sredine osemdesetih let je Bazo 20 obiskalo okoli 70.000 ljudi na leto. Sedaj so zadovoljni, če jih je 7000. Od tega jih polovica kupi vstopnico, preostali se med barakami sprehajajo sami. Vrhunec sezone sta 27. april in 1. maj. Lani je bilo za praznik 180 obiskovalcev, letos le 32. A kljub temu so dobra dva tedna po prazniku pred barako, v kateri so bivali člani izvršilnega odbora OF, še vedno nageljni. »Pa je bilo lepo vreme,« skomigne z rameni vodnik. Pravzaprav ni nobenega pravila, kdaj in koliko obiskovalcev bo prišlo. Niti kdo so. »So mladi pari in upokojenci, družine, skupine sodelavcev iz podjetij in nekaj malega šolskih ekskurzij,« pripomni Saje. »Šolskega obiska je ravno toliko, da ne morem reči, da ga ni.«
Po njegovih besedah je obisk usahnil sredi osemdesetih. Smola, na začetku devetdesetih so zgradili in odprli velikansko zgradbo, kjer naj bi bile gostilna in predavalnice za obiskovalce. Od odprtja sameva. Bilo je sicer nekaj najemnikov gostilne – štirinajst, če smo natančni – a trenutno ni nobenega. »Škoda, ker gostinski del ne deluje, saj bi s tem gotovo povečali obisk. Res je, da se z gostilno tukaj v enem letu ne da zaslužiti za nov porsche, toda bilo bi dovolj za spodobno preživetje,« razmišlja Saje.
Enkratni spomenik nesrečnega naroda
Kaj se je zgodilo, da je Baza 20 izpadla s turističnih in šolskih poti? Da ne bo pomote – Baza 20 ni le še en vaški partizanski spomenik, temveč so jo razglasili za spomenik državnega pomena. Še več: Baza 20 je edini tako organiziran kraj vodstva odporniškega gibanja v Evropi. Je edinstven spomenik. »Menim, da to, da so ljudje pozabili na Bazo 20, ni odvisno le od politike,« je prepričan Saje, ki vodi po njej od leta 1994. Ali je postala v sedanjih časih prepovedan spomenik? Zdi se, da je vse, povezano s partizani, malce nezaželeno. »Precejšen razlog je v tem, da si Slovenci, kar se tiče zgodovine, nismo enotni. Kot je rekel Tine Hribar, smo nesrečen narod, se pravi tisti, ki se prepira o svoji preteklosti, namesto da bi se o svoji prihodnosti,« bistvo problema zadene Saje. »Zavedam se tudi vse tragedije, ki se je po vojni zgodila v kočevskih gozdovih, in me res boli, da smo v zvezi s tem časom še vedno tako razdvojeni. Zgodovino imamo pač takšno, kakršna je, in moramo jo sprejeti.«
To, da imamo razdvojen odnos do partizanske zgodovine, je vidno tudi v tem, da ko je odplaknilo bolnišnico Franjo, je bila to nacionalna katastrofa, ko pa vsaka zima uniči vsaj eno barako kočevskih bolnišnic ali Baze 20, se za to nihče ne zmeni. »Verjetno je razlogov za to več. V Bazi 20 je prebivalo politično vodstvo. Morebiti je to razlika med Franjo in Bazo 20 – v različnem namenu,« razmišlja Jože Saje. Bolnico Franjo večina razume kot humanitarni spomenik, Baza 20 pa je zato, ker je v njej bivalo tudi vodstvo komunistične partije, politično označena.
A Saje se v vrednotenje obeh spomenikov ne želi spuščati. Zanj je Baza 20 edinstven spomenik, ki ga je treba ohraniti. In z vsem srcem obiskovalcem razkriva njene skrivnosti. Najbolj ga navdušuje delovanje Baze, zato si želi, da bi lahko kar se da veliko avtentičnih barak ohranili in obnovili. »Les je težko ohranjati. Posebno zima mu ne prizanaša. Letos je bila huda. Meter in pol snega je bilo. Ker je bil takoj po sneženju dež, je bila to velika obremenitev za strehe in v kuhinji v bolnici Jelendol je obtežena streha ukrivila stene barake,« opozarja. Sicer je Baza 20 od leta 1995 upravičena do proračunskih sredstev za obnovo. Doslej so jih še vedno dobili, minimalno, vendar dovolj, da lahko pokrpajo najnujnejše.
Učenci bi radi vedeli, kdo so partizani
Medtem ko stojimo tam ob vrtači, v kateri so pred sedemdesetimi leti postavili prve barake, se v daljavi zasliši vrišč. Proti Bazi 20 se vzpenja skupina učencev. Vesel dan za spomenik, eden tistih petih dni na leto, ko pride barake pogledat šolska ekskurzija. Pridejo devetošolci z Osnovne šole Drska iz Novega mesta. Jože Saje je skupine vesel, še posebno zato, ker ve, da so ti učenci dobro poučeni o tem, kaj je bila Baza 20.
