Pa si v resnici želimo tako dolgo življenje?
Dolgo sem živel zaradi sonca. »Ni li leka zoper smrt na sveti? Duh čemú nam In čemú so vede? Morabiti – večno čem živeti!« se sprašuje kalif kordovski Abduraman v pesnitvi Čaša nesmrtnosti Antona Aškerca.
Aškerčeva pesnitev je le eno izmed neštetih literarnih del in filozofskih razprav, ki se ukvarjajo z nesmrtnostjo in dolgim življenjem. Že od nekdaj se človeštvo sprašuje, ali je mogoče najti način, da bi ukanili smrt ali jo vsaj za nekaj let pregnali.
Majska številka revije National Geographic je marsikoga šokirala. Na naslovnici je bila fotografija dojenčka in spodaj naslov Ta otrok bo živel 120 let. Omenjena starost ni naključna. Prav toliko let, 120, je doživel Mojzes. Pa ni bil najstarejši biblijski lik – Noe je bil ob poplavi star 350 let. A recimo, da je to res pretiravanje, medtem ko se zdi 120 let mogoča starost. V začetku meseca je umrl Japonec Jiroemon Kimura, uradno najstarejši človek, star 116 let. Veljal je za najstarejšega moškega vseh časov. Med ženskami pa je bila najstarejša Francozinja Jeanne Calment, ki je leta 1997 umrla, stara 122 let. Najdlje živeča Slovenka, Katarina Marinič, je umrla leta 2010, stara 110 let; na dan smrti je bila 56. najstarejša Zemljanka. Stoletnikov je tudi v Sloveniji čedalje več. Leta 2008 jih je bilo 160, leto kasneje 170, 1. 1. 2010 so jih našteli 196, do konca leta pa kar 209. Se torej res bližamo temu, da bodo ljudje povprečno živeli sto in več let?
Recept stoletnikov: dieta revščine. Stoletniki so vedno dobre medijske zgodbe in eno izmed vprašanj, na katera morajo nenehno odgovarjati, je prav skrivnost dolgega življenja. Kot da bi bilo edino, kar se novinarji spomnijo ob obisku stoletnikov, vprašanje: »Kakšen je vaš recept za dolgo življenje?« Jiroemon Kimura je na to odgovoril, da se ima za svojo starost zahvaliti soncu. »Kolikor se je dalo, sem bil zunaj in vedno sem se oziral proti nebu,« je na svoj zadnji rojstni dan povedal novinarju AFP. Znanstveniki bi ob tem le skomignili z rameni. Zdi se jim namreč, da je skrivnost dolgega življenja v prehrani in genih.
Dolgo je veljalo, da je kalorično omejena dieta edini recept za dolgo življenje. Stoletniki povsod po svetu pripovedujejo, da so jedli malo in zdravo. Denimo Salvatore Caruso, stoletnik iz kalabrijske vasice Molochio, ki slovi po stoletnikih, je raziskovalcem s kalabrijske univerze dejal, da je jedel pocco, ma tutto, se pravi vse, a po malem. Izogibal se je tobaku, alkoholu in ženskam. Na grškem otoku Ikarija, kjer je tudi veliko stoletnikov, prebivalci pijejo čaj iz lokalnih zelišč, jedo veliko olivnega olja in zelenjave ter skoraj nič predelane hrane. Življenje naj bi podaljševalo imelo tudi vino, predvsem rdeče, ki vsebuje polifenol in antioksidante.
Raziskovalec in pisatelj Dan Buettner je te otoke s prebivalci, ki živijo dolgo, poimenoval modre cone. Ko je obiskal predele na Sardiniji, v Kaliforniji, Kostariki in na Japonskem, je zaključil, da sta za dolgoživost potrebna striktna dieta in preprosto življenje. V Barbaigi na Sardiniji so prebivalci kot pastirji prehodili tudi do deset kilometrov na dan, njihova hrana pa je bila skromna: kruh, sir in čebula, zvečer pa zelenjavna juha. Popili so veliko kozjega mleka in vina, meso pa so jedli le ob praznikih.
Najslavnejša dieta pa je z otoka Okinava, kjer živi največ stoletnikov na svetu. V vasi Ogimi ji je kar ducat. Okinavska dieta je celo trenutna modna muha, ki naj bi zagotovila večno mladost. V čem je skrivnost? Malo hrane. Prebivalci Okinave trdijo, da nikoli niso bili siti, saj imajo pravilo, da se nikoli ne najedo do sitega. Zaužijejo malo mesa, veliko zelenjave, tofuja, rib, hobotnic in alg.
Naj se sliši še tako kruto, a v večini teh stoletnih modrih con so ljudje jedli preprosto in malo, ker so bili v to prisiljeni zaradi revščine, ne pa zato, ker bi želeli dolgo živeti. Zagovorniki stoletnih diet menijo, da se zaradi take prehrane celice starajo počasneje. Toda najnovejša znanstvena odkritja vendarle kažejo, da ni vse v revni kuhinji.
