Nekje vmes stojijo še lične hišice iz belega kamenja. Medtem ko Mateja pripravlja fotografsko opremo, iz hiše pride moški. Prosi naju, da še malce počakava, saj je ravno prišel iz službe in mora na hitro nekaj pojesti. »Potem ne bo več časa, saj bom do večera pri živalih. Veste, poskrbeti za skoraj 150 živali ni mačji kašelj.«
Ne vem, zakaj je tako, ampak meni se cesta proti Ilirski Bistrici vedno grozno vleče. Tokrat še posebej, saj nisem znala natančno določiti kraja, kamor grem. Tako sva s fotografijo Matejo, ko sva se vozili po ozki cesti proti Podgradu, že precej živčno iskali nekoga, ki bi nama povedal, kje je vas Podbeže. Rešil naju je prijazen policist. Takoj je vedel, koga iščeva.
Goran Kinkela je rejec mini živali in pasemske perutnine. Ko je pred dvajsetimi leti ležal bolan v postelji, mu je pod roke prišel oglas o prodaji zlatih fazanov. Fotografija teh ptičev ga je tako pritegnila, da je prosil očeta, naj jih gre zanj iskat v Domžale. »Pokazalo se je, da ima gospod veliko različnih vrst fazanov. Čez čas sem tudi sam vzgojil okrog 18 različnih vrst. Še vedno imam enega iz te prve vzreje, star je že več kot 20 let. Vedno, ko kupim par ene vrste, sta pri meni do konca življenja. Potem kupim par druge vrste. Življenje se mi zdi prekratko, da bi ves čas gojil samo eno vrsto živali.«
Cilj – zbrati čim več različnih vrst živali?
Za nič takega ne gre pri meni. Nikoli si nisem delal načrtov. Kar zgodilo se je. Ko sem bil otrok, smo doma imeli koze, zajce in kokoši. Stari starši so imeli kmetijo, tako da sem že od malega živel z živalmi. Ko sem odrasel, sem si dovolil imeti svoj konjiček. Ta je kmalu prerasel v veliko zvezo in tudi obvezo. Živali ne moreš kar pustiti. Vsak dan se je treba ukvarjati z njimi. Na srečo mi pomagajo tudi starši in hčerki. Ko sem kupil prve fazane, sem naslednja tri leta kupoval samo pasemsko perutnino. Naredili smo prvo oboro in pripeljal sem še parček mini himalajskih koz. Samček je letos pozimi poginil, star 17 let. Kmalu so se jima pridružili še mufloni in ovce. Danes je na kmetiji okrog 27 različnih vrst živali, ki živijo v treh oborah, na dveh pašnikih, perutnina pa v kamnitih hiškah. V eni hiški ali obori je lahko le ena pasma iste vrste živali, sicer bi se križale.
Zakaj ravno mini živali?
Všeč so mi. Navadne živali imajo vsi, takih pa je malo. Pa tudi zaradi prostora. Si predstavljate, koliko prostora bi moral imeti, če bi hotel imeti 70 sesalcev normalne velikosti? Že pet konjev in štiri krave, če bi bile običajne velikosti, bi zasedlo večino prostora. Ker ne živimo na klasični kmetiji, smo se odločili, da bodo živali ves čas zunaj. Za takrat, kadar je slabo vreme, sem jim izdelal pokrito zavetje.
V čem se mini živali razlikujejo od sorodnikov običajne velikosti?
Zelo različno je. Mini himalajska koza je čisto navadna koza, doma iz Himalaje. Majhna je, ker je prilagojena na tisto okolje. Tudi moj 12-letni vietnamski prašič je še vedno eleganten. Zelo pazim, da ne bi postal debela razvalina. (smeh)
Menda ste pred devetimi leti rešili življenje enemu od mini konjev?
Na kliniki za rehabilitacijo konj v Ljubljani je bil komaj 19 dni star konjiček, ki mu je poginila mama. Ko sem se odločil, da ga kupim, so veterinarji samo zmajali z glavo. Gala smo dva meseca hranili na dudo. Vsaki dve uri sem zanj pripravil mleko v prahu, zanj smo ga dobili iz Belgije. Po dveh mesecih je začel sesati pri kozi. Pol leta je pil pri njej. Lepo je napredoval in zdaj devetletnemu konjičku prav nič ne manjka. Družbo mu delata tudi kobila in žrebe iste pasme.
