Ko smo postavljeni pred težko preizkušnjo, se ljudje odzovemo različno. Seveda je vselej prva pot na Zavod za zdravstveno zavarovanje. Lani so zdravljenje v tujini omogočili 780 bolnikom, seveda pod jasno določenimi pogoji. A kaj ko se ti velikokrat ne ujemajo z željami in pričakovanji ljudi, ki jih je usoda postavila pred najtežjo preizkušnjo v življenju. V podobnem položaju se je znašlo tudi dekle, ki se pri 25 letih že drugič bori z rakom. Zdravi se v Avstriji, s prihranki in krediti je družina pač uspela zbrati denar za zdravljenje, svojo zgodbo pa se je dekle odločilo deliti z nami predvsem zato, da vsem, ki so v podobnem položaju, pove, da se z diagnozo rak življenje ne konča.
V zgodbi jo bomo poimenovali Jasna, identitete namreč noče odkriti, saj kot pravi, noče, da bi ljudje nanjo gledali z usmiljenjem. Stara je bila 17 let, ko so ji po podrobnejših preiskavah zaradi migrene postavili diagnozo: tumor na malih možganih. »Sicer ne vem, zakaj, a sem ob tej novici najprej pomislila na vse najslabše, da je to konec – bridek in žalosten. A že v naslednjem trenutku sem sama sebe opomnila, da vendar sodim med tiste, ki se nikoli ne vdajo. Navsezadnje so mi starši vedno govorili, da v življenju nikomur ni postlano z rožicami in da se je vredno bojevati, ker je občutek ob uspehu potem veliko boljši. Prav zato sem se odločila, da bom storila vse, da premagam to nadležno zver v sebi,« je pripoved začela 25-letna Jasna. »Zdravnik, specialist na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, je bil zelo prijazen do mene in je brez oklevanja ugodil moji prošnji, naj bo vedno iskren in naj mi pove vso resnico, čeprav zna biti še tako boleča. Zagotovil mi je, da stanje ni skrb zbujajoče, saj so cisto odkrili zelo zgodaj, a v isti sapi dodal, da bo najverjetneje potrebna operacija. Pri tem sem se zdrznila, saj sem pomislila, kako pomembna je glava za normalno življenje, in se nisem mogla kar tako sprijazniti s tem, da jo bodo pa zdaj kar odprli. Zdravnik je opazil mojo reakcijo in mi povedal, da obstaja terapija, pri kateri lahko pride v poštev samo disciplinirano zdravljenje, ki ga izvajajo zgolj v Švici in ga je treba posebej plačati.« Jasna je vedela, da so do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov upravičene zavarovane osebe le, če so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja in če je z zdravljenjem mogoče utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje zdravstvenega stanja oziroma preprečiti nadaljnje slabšanje. A si je želela poskusiti.
Družina je stopila skupaj. Njeni starši so se lotili raziskovanja in uporabili vse možne stike ter našli onkologa iz severne Avstrije, ki sodeluje pri projektih švicarskega inštituta za raziskovanje rakavih obolenj. Zanj in za avstrijski onkološki inštitut so se odločili zaradi bližine in poznavanja jezika, avstrijsko nemščino namreč tekoče govori skoraj vsa družina, poleg tega je bilo zdravljenje v Avstriji precej cenejše kot v Švici. »Zdravljenje je bilo dolgotrajno in mučno. Ostala sem brez las, postala bledolična in se po vsaki terapiji spopadala s hudimi slabostmi. Vse to je bila zame kot 17-letno dekle res precej huda preizkušnja. Izgubila sem večino kolegov in kolegic, zapustil me je tudi fant, a sem bila odločena, da premagam vse, kar mi stoji na poti. Po nekaj serijah terapij in dolgem okrevanju mi je uspelo. Cena je bila visoka, vse skupaj nas je stalo okrog 60.000 evrov, a se je splačalo.«
