Že leta 2002 je javno spregovoril o pedofilskih škandalih in njihovem pomenu za prihodnost Cerkve, pred leti pisal o sramoti, da je cerkveno podjetje T-2 na tiho postalo največji distributer pornografije na Slovenskem, pred dvema letoma je za javnost zapisal, da bi cerkveni mediji morali z mastnimi naslovi in neposrednimi udarci razgaliti neevangelijsko početje v mariborskem ekonomatu. In razložil: »Ker smo raje gledali vstran, čeprav smo vedeli, je zdaj trenutek toliko temnejši. Vzgajani smo pač bili, da se v lastno skledo ne pljuva. Vprašanje pa je, kaj je v tem primeru lastna skleda. Je to skleda neke sakralne strukture, ki kakopak računa na tisočletni čut za pokorščino, ali pa bi v tem primeru naša skleda morala biti skleda majhnih varčevalcev in delavcev.« Branko Cestnik, duhovnik klarentinskega reda, ki rad in veliko dela z mladimi, vodi komisijo za pastoralni načrt (strategijo) Slovenske cerkve.
V mariborski škofiji ste delali pet let, torej jo poznate. In glede na vaše oglašanje, opozarjanje in javne kritične besede o Cerkvi zdaj in prej očitno živi v vas čut za pravičnost.
Sebe ne razumem kot polemičnega teologa, gotovo pa ima velika inštitucija, kot je Cerkev, željo po obvladovanju posameznika, prikrivanju resničnega stanja – takšna inštitucija mora imeti mehanizme, s katerimi se nadzira od znotraj, prenavlja, čisti! V vzhodnih državah se je zaradi komunizma razvil tip zaprte Cerkve, malo naježene navzven, Cerkve, ki pričakuje udarce in kakšnega tudi vrne. To bi morali prerasti.
Že ljubljanski škof Vovk je leta 1958 dejal »Zmagali smo!«, ker je spoznal, da komunizem Cerkve ne bo zrušil. Od takrat je preteklo veliko vode, drža ježa pa ostaja.
In nas tepe! Mi smo to držo zaznali na sinodi, a se ji nismo posebej posvetili. Slovenska cerkev mora še veliko postoriti pri sebi: katoliški mediji so lahko kritični navzven, navznoter pa ne. V Sloveniji je nemogoče, da bi katoliški medij zapisal, da je škofovo dejanje slabo – škofa se ščiti, brani. A podobna slika je tudi v ideološko profiliranih medijih, v istih vzorcih smo.
Ali ni to umetno gojen kulturni boj, ki z resničnostjo nima nič, pač pa ima zvezo z interesi lobijev in finančno povezanostjo? Tudi s škandalom mariborske nadškofije?
Da je kulturni boj predstava za ljudstvo, da se pograbi bogastvo, ki je še ostalo? Kulturni boj je zgodovinsko dejstvo, je pa vprašanje, kaj še dela med nami, in to se kaže kot eno od bistvenih vprašanj slovenske družbe. Komu koristi? Kapitalu! Ta teza ni samo moja, zasledil sem jo že konec devetdesetih let: če človek sledi določenim nitim mariborskega škandala, pride do druge ideološke polovice, ki se razkriva. Nekaj časa bo še potrebnega za bolj jasno sliko, mi smo precej čustveno vpeti.
Imamo pa občutke, ki jih lahko spoštujemo.
Občutke in kritičen razum, oboje je zdaj treba uporabljati s polno paro: ljudje, ki želijo delati dobro, morajo potegniti skupaj ne glede na levo ali desno usmeritev.
Pred dvema letoma ste opozarjali na požrešnost mariborske nadškofije, na puljenje denarja vernikom za certifikate: z denarjem naj bi se ustvarila država v državi s svojim šolstvom, vrtci, kulturo …
Že leta 2006 sem ob moralno zelo spornem početju uporabil besede, da hudič vstopa v Cerkev: a ne vstopa tam, ker napadajo levi mediji, treba se je ozreti za hrbet, ker je hudič preveč bister, da bi napadal frontalno …
