Ne ponavljati vzgojnih napak svojih staršev. Biti otroku v oporo, mu postavljati meje. Ga spodbujati k samostojnosti in odgovornosti. Mu dovoliti ravno prav, ne preveč in ne premalo. Biti njegov zgled v moralnem in etičnem smislu. Ne se znašati nad njim zaradi lastne utrujenosti in nervoze. Deliti z njim čim več lepih trenutkov. Skratka biti super starši. Če dodamo še poplavo strokovnih in laičnih informacij ter nasvetov, kakšni pristopi k otroku so aktualni, bi nemara lahko začeli razmišljati kar o dopolnilnem izobraževanju za starše.
A to ni potrebno. Dovolj je, če se starši za hip ustavimo in vprašamo, česa od tistega, kar pričakujemo od sebe, nismo zmožni uresničevati. Prav to namreč povzroča frustracije in osebno nezadovoljstvo, saj se resničnost razlikuje od tiste za nas popolne podobe staršev, ki si jo rišemo v glavi in je ne dosegamo. Smo res dovolj dobri starši le takrat, ko ravnamo natanko tako, kot se ujema z našim razumevanjem oziroma podobo popolnih staršev? Je nenehno doseganje te podobe sploh možno?
Ne. Življenje ni poskusni laboratorij, ki deluje v sterilnih, nadzorovanih okoliščinah po vnaprej določenih smernicah brez motenj. Polno je manjših in večjih nepredvidenih dogodkov, izzivov, presenečenj in razočaranj. Polno je dejavnikov, ki jih ne moremo nadzorovati. In v središču teh dejavnikov tudi sami ne zmoremo vedno narediti tistega, kar menimo, da bi bilo optimalno za otroka.
Nič ni narobe, če se kdaj odločimo narobe, če v otrokovih očeh ne znamo vedno razbrati, kaj ga teži, če včasih neupravičeno povzdignemo nanj glas, če se zalotimo, da ravnamo tako, kot so starši ravnali z nami (in smo si prisegli, da mi nikdar ne bomo). V redu je, če kdaj ne najdemo lepe besede, smo prestrogi ali preutrujeni.
V trenutkih, ko v vlogi staršev ne dosežemo svojih pričakovanj, ne bodimo prestrogi do sebe. Ključno je, da se napake zavemo in si jo priznamo. Poleg tega lahko dovolj zrelemu otroku poskusimo razložiti, zakaj smo tako ravnali in, če se nam zdi primerno, se mu za krivico tudi opravičimo.
Otrok v peskovniku življenja opazuje naše ravnanje in vpija informacije kot goba. Tako se bo naučil, da življenje ni sestavljeno samo iz vedno pravičnih dogodkov in idealnih okoliščin. Spoznaval bo, da se je človeško motiti in delati napake, da pa jih je prav tudi priznati in se truditi dosegati to, v kar verjamemo in je dosegljivo.
Možnost za boljše starševstvo se skriva v neizpolnjenih pričakovanjih, ki jih po premisleku ocenimo kot realna in dosegljiva. Vprašajmo se, s čim v svoji vzgoji nismo zadovoljni. Kaj od tega je odvisno od nas in kaj od okolice, ki je ne moremo kontrolirati? Ker lahko spreminjamo le sebe, je to edina točka, kjer lahko začnemo. Kaj bi morali storiti, da bi se bolj približali svoji podobi dobrih staršev? S čim bi postajali v svojih (in otrokovih) očeh boljši oče ali mama? Kako lahko začnemo uresničevati drugačne pristope?
Vsa svoja dejanja s posledicami vred izbiramo sami – vanje nas ne morejo prisiliti drugi. S tem zavedanjem se naslednjič ne bo težko ustaviti in premisliti, kaj bi bilo prav storiti, ter to poskusiti. Občutek, da smo se ravnali po tem, v kar verjamemo, nas bo napolnil z občutkom moči in samozavesti, to pozitivno spremembo pa bodo čutili tudi naši bližnji.
Pričakovati, da bomo vedno ravnali prav (torej tako, kot se nam zdi prav v naših očeh), je nestvarno. Kot ni popolnih otrok tudi ni popolnih staršev. Biti dobri straši ne pomeni vedno in dosledno upoštevati nasvete in navodila za dobro starševstvo ter konstantno segati po idealih. Biti dobri straši pomeni imeti do sebe stvarna pričakovanja ter se truditi, da jih dosegamo, kot glede na okoliščine najbolje znamo in zmoremo.
