Kako bi se počutili, če bi vam nekdo, ki ga prvič vidite, za nekaj let nazaj naštel vse lokale, kamor ste šli na kavo, prijatelje, s katerimi ste poklepetali po telefonu, modele in barvo čevljev, ki ste jih v tem času nakupili, datum vašega rojstnega dne, naslov, zakonski stan, plačilni razred, v katerega se uvrščate, revije, ki jih najraje prebirate, zdravstvene težave, s katerimi se spopadate, navrgel kakšno o fotografijah, ki ste jih posneli na dopustu, in pokomentiral vaš pogled na spolne prakse? Neznanec, ki vse to o vas (lahko) ve, še zdaleč ni en sam. Te in mnoge druge podatke dobesedno trosimo okoli sebe.
Vsakič ko odpremo okno spletnega brskalnika, vsakič ko ponudimo kartico zvestobe in vsakič ko v torbico pospravimo še mobilni telefon, za seboj puščamo sledi. Nekomu povemo, kje smo, kdo so naši prijatelji in družina, kaj radi počnemo, kaj kupujemo, in z vsakim osebnim zapisom ter objavljeno fotografijo razkrivamo del svoje intime.
Osebne podatke trosimo vsepovsod
Brez računalnika, brez interneta in brez mobilnega telefona živijo le še redki. Čedalje redkejši so tudi tisti, ki nimajo odprtega profila na vsaj enem socialnem omrežju, kot so Facebook, Twiter, LinkedIn, Ask.fm in podobno. Večina nas ima – poleg službenega – vsaj še en elektronski naslov, kakršen je gmail, in seveda polno denarnico plastike. Osebni dokument, zdravstvena izkaznica, tista za knjižnico, avtobus, bančna in kreditna kartica, kopica kartic zvestobe, med njimi lekarniška ... Ste kdaj pomislili, koliko vsaka od njih pove o vas in komu vse? Povprečni uporabnik sodobnih komunikacijskih poti ne namenja prav veliko pozornosti zaščiti osebnih podatkov, ki jih v virtualnem svetu razkriva. Poskrbi kvečjemu za to, da zaklene svoj profil pred nepovabljenimi gosti in da za komentiranje na spletnih straneh, ki je postalo tako zelo priljubljeno, uporablja izmišljeno ime. To je dovolj, da se počutimo varne. A ta varnost je le navidezna. Morda po naših podatkih in objavah res ne more brskati šef ali zoprni sosed, zato pa so dostopni lastniku spletne strani, v omejeni meri pa tudi internetnemu ponudniku, državi, trgovcem, oglaševalcem in seveda spletnim kriminalcem. Baze, v katerih zbirajo naše podatke in spremljajo naše klike, so čedalje obsežnejše in med seboj povezane. Mi pa jim pri tem sami priskočimo na pomoč. Ko pa je toliko bolj praktično, če se naš telefon sam posodobi, sam ve, kdo so naši prijatelji na facebooku, kam poslati Instagramovo fotografijo in kateri elektronski naslov za to uporabiti. Vse v enem predalčku, vse opremljeno z našimi osebnimi podatki. Zakaj mora imeti aplikacija za pametni telefon dostop do naše lokacije, naših stikov, fotografij in še česa? Ni ji treba. Podatke zbira zato, ker jih lahko in ker ji to dovolimo. Potem pa nad njimi nimamo več nobene kontrole.
Bolje kot nas pozna naš partner
Koliko bi nas lahko nadzoroval nekdo, ki bi imel voljo, znanje in pravo tehnologijo, nam je pojasnil sogovornik, ki nerad z imenom in priimkom nastopa v medijih, je pa strokovnjak za informacijsko in komunikacijsko varnost, heker in eden tistih, ki so lansko leto dokazali, da se da prestrezati pogovore in sporočila na mobilnih telefonih z opremo za pičlih trideset evrov. »Tehnično gledano nas lahko nadzorujejo tako rekoč popolnoma. Že leta 2000 so nam na nekem predavanju pokazali fotografijo moškega brez majice, ki prestrašeno strmi predse. Šlo je za bankirja, ki so mu spletni napadalci vdrli v računalnik, na daljavo vklopili kamero in mu na ekranu posredovali sporočilo – Daj se že obleci! Že prej so ga posneli z ljubico in ga hoteli s tem izsiljevati, da bi jim omogočil po spletu oropati banko. Zdaj, trinajst let kasneje, so taki napadi še toliko bolj mogoči in ne redki. V prvi vrsti ne gre za tajne agencije, na kar ljudje trenutno najprej pomislijo. Večja nevarnost so virusi, ki delajo »screen shote« ekrana, da bi prišli do kode, ki jo nekatere banke zahtevajo za dostop do računa. To nikakor ni kakšna visoka tehnologija, takega trojanskega konja z lahkoto na svoj računalnik dobi vsak.«
