Nihče se ne drogira s hruškami ali zeljem, zato pa lahko pogoltnemo neznanske količine sladoleda, ocvrtih zrezkov, mastnih sendvičev, čokolade, piškotov in še marsičesa drugega. Avtor priročnika Rešite se zasvojenosti s hrano je ameriški zdravnik dr. Neal Barnard, ustanovitelj odbora za odgovorno medicino, ki je na podlagi številnih strokovnih raziskav ugotovil, da je za mnoge ljudi hrana droga, ki jo vzamemo, kadar smo veseli, žalostni, preutrujeni ali pa se samo dolgočasimo. Avtor ponuja odvajanje od prehranskih drog v sedmih stopnjah in obljublja, da nas bo hlepenje po nezdravi hrani minilo v treh tednih, če bomo sledili njegovemu načrtu. Mesojedi seveda ne bodo veseli, ker je odrešilni jedilnik veganski, je pa knjigo dobro prebrati, ker je v njej veliko pojasnil in koristih nasvetov tudi za tiste, ki živalskih beljakovin in maščob ne nameravajo opustiti.
Tisti, ki sodimo v skupino preobilnih, pa tudi oni, ki nimajo težav s težo, zato pa jih izdaja zdravje, smo čedalje bolj zmedeni. Letos je strašno popularna paleolitska dieta, ki nam je bila servirana v kar nekaj različicah, osnova pa je seveda jedilnik naših daljnih prednikov – lovcev, ki so se veliko gibali, saj so nenehno tekali za hrano ali pa je hrana (v podobi divjih živali) tekala za njimi. Jedli so torej meso, jajca, sadje in užitne rastline, vse to pa je v prazgodovini zastavilo naš genski ustroj. Ko so se predniki ustalili in začeli gojiti žito ter molsti krave, so postali obilnejši, manjši in vsekakor manj zdravi – pravijo snovalci paleolitske diete. Kitajska študija, ki je bila v modi lansko leto, trdi ravno nasprotno in nas prepričuje, da smo zapriseženi rastlinojedci. Priročnik Rešite se zasvojenosti s hrano dr. Barnarda, ki je v prevodu pravkar izšel pri založbi Planet, prav tako. Razglabljanje, katero od dietnih gibanj ima bolj prav, je nesmiselno. Poskusite, saj tritedenska dieta, ki naj bi nas odrešila hlepenja po hrani (potem pa jo je treba seveda nadaljevati), ni niti draga niti nevarna. Morda pa je tista prava? Kronični bolniki pa morajo tako ali tako ubogati nasvete svojega zdravnika, zato bodo z lahkoto ugotovili, kaj je zanje pravšnje in kaj ne.
Le voljo je treba zbrati. Pravijo, da pri vsaki dieti shujšaš, če se je držiš, ni pa nujno, da s kakšnimi ekstremnimi eksperimenti ne škodimo zdravju. Na začetku je vsekakor potrebna volja, da bomo nekaj spremenili, brez tega ni nič. In zelo pomembno je, da razumemo, kaj se z nami dogaja, ko si kot mesečniki spečemo pet jajc na kopici ocvirkov, vse to poplaknemo z litrom piva in za povrh izpraznimo še pol bonboniere; pogoltnili bi še drugo polovico, če nam ne bi bilo slabo. Zakaj je telo tako nerazumno in hrepeni po hrani, ki mu škodi?
Na to, pravi dr. Barnard, vpliva možganski center za ugodje, ki skrbi, da so nam stvari, ki nas ohranjajo pri življenju, všeč – da torej jemo, spimo, se gibljemo in skrbimo za potomstvo. Ugodje povzroča kemična snov dopamin, in če so dražljaji v obliki hrane, alkohola, cigaret ali drog prehudi, si možgani pretirano ugodje zapomnijo in začnejo hlepeti po njih. Nekatera živila vplivajo na isti del možganov, ki se odziva na heroin – se pravi, da se z njimi lahko zasvojimo tako kot z nevarno drogo. Gre za predelana in rafinirana živila, kot so čokolada, sladkarije, sir, mastne jedi … Nihče še ni bil zasvojen z zeljem in hruškami, s čipsom pa marsikdo. So pa ugotovili, da imajo ljudje, ki so nagnjeni k pretiravanju pri hrani, pijači in iskanju zabave, manj receptorjev za ugodje kot je povprečje, skratka potrebujejo močne odmerke »mamil« v kakršnikoli obliki že. Od tod tudi pojasnilo, zakaj so včasih cele družine podvržene podobni zasvojenosti. Dobra novica je, da je mogoče s pametnim načrtom prelisičiti gensko nagnjenost in zatreti hlepenje možganov po nezdravem ugodju, trdi avtor priročnika.
