Raziskave kažejo, da ima kar 30 odstotkov dojenčkov in otrok velike težave, ker ne morejo zaspati, se ponoči pogosto zbujajo ali se zbujajo prezgodaj in ne zaspijo nazaj. Ameriški strokovnjaki za motnje spanja pri otrocih in odraslih ter strokovnjaki za vpliv zvokov na človeški organizem so prepričani, da lahko vse naštete tegobe odpravimo z zvočno terapijo.
Iz vsakdanje izkušnje vemo, da je spanje pomemben fiziološki proces. To poudarja tudi dr. Barbara Gnidovec Stražišar, vodja ambulante za motnje spanja otrok na Kliničnem oddelku za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana, ki pravi, da je spanje biološka nuja, saj brez njega ni življenja. »Pomanjkanje spanca se pri otrocih ne kaže v zaspanosti podnevi, kot bi si lahko mislili, temveč v čezmerni aktivnosti in težavah v vedenju, kot so razdraženost, motnje pozornosti, zbranosti in spomina ter čustvena nestabilnost. Pa ne samo to. Pomanjkanje spanja pri otroku lahko pusti posledice tako na njegovem telesnem kot kognitivnem razvoju. V spanju se namreč izločajo številni hormoni, med njimi rastni, ki ima odločilno vlogo pri rasti in razvoju otroka. Novejša spoznanja potrjujejo tudi pomembno vlogo spanja pri obdelavi informacij v osrednjem živčevju, utrjevanju spomina, učenju in drugih višjih živčnih dejavnostih. Zadostno spanje zato uvrščamo med najosnovnejše potrebe za zdrava rast in razvoj otroka,« razlaga dr. Gnidovec Stražišar. Dober in zadosten spanec tako nikakor ni precenjen, temveč nujno potreben!
Nekateri ga potrebujejo malenkost več na dan kot drugi. Na vprašanje, koliko spanca pravzaprav otroci potrebujejo, dr. Gnidovec Stražišar odgovarja: »Otrok je že pred rojstvom velik zaspanec, saj plod v maternici spi tako rekoč brez premora do zadnjih tednov nosečnosti. Še več, če vse poteka normalno in se plodu dobro godi, prespi tudi porod. Novorojenček po rojstvu prespi približno dve tretjini dneva. V naslednjih mesecih se potreba po spanju postopno zmanjšuje na 14–15 ur na dan, otrok pa je predvsem podnevi vse več buden. Ta količina spanja se do tretjega oziroma četrtega leta starosti le malo spremeni. Otrok v starosti 10–12 let še vedno potrebuje okoli deset ur spanja na dan, v najstniškem obdobju pa se trajanje spanja postopno skrajša na osem ur, kolikor v povprečju spimo tudi odrasli. Količina spanja se zmanjšuje predvsem na račun zmanjševanja števila epizod spanja, medtem ko se obdobja nočnega spanja postopno podaljšujejo, dnevnega spanja pa skrajšujejo. Seveda se ljudje med seboj zelo razlikujemo po količini spanja, ki ga potrebujemo za normalno delovanje in dobro počutje. Večina nas prespi 7–8 ur na dan. Redki dnevno potrebujejo manj kot šest ur spanja. Približno 5 odstotkov vseh ljudi pa je t. i. kratkotrajnih spalcev, ki potrebujejo manj kot štiri ure spanja na dan. Nasprotno je približno 10–15 odstotkov ljudi velikih zaspancev, saj potrebujejo devet in več ur spanja na dan. Tudi pri otrocih se količina spanja, ki jo potrebujejo za normalna rast in razvoj, lahko razlikuje do okoli 2 ali 3 ure na dan. Zlasti v najstniškem obdobju nekateri prehodno ponovno potrebujejo nekoliko več spanja. Splošno velja, da dobimo dovolj spanja tedaj, ko se zjutraj zbudimo spočiti in naspani in kasneje čez dan za normalno delovanje ter počutje spanja ne potrebujemo več. Pri otroku pa lahko dodamo, da je njegovo spanje zadostno in primerno, če mu omogoča normalna rast in razvoj.«
