Zaradi izkušenj iz otroštva včasih tudi ne najprimerneje. Tega se ne zavedamo, dokler nas na to ne opozori nekdo, ki je v stiku z otrokom – prijatelj, vzgojitelj, učitelj. Če pravočasno prepoznamo vzrok nekega vedenja, otroku prihranimo nevšečnosti, ki bi ga lahko vodile tudi v zasvojenost, kriminal in duševne težave.
Na podlagi svojih bogatih izkušenj, že več kot petnajst let namreč dela z mladostniki, je sociolog Radovan Radetić oblikoval model SASV – model strukturne analize socialnega vedenja, po osnovnem modelu Lorne Smith Benjamin. Nadgradil ga je tako, da je danes lahko pomemben pripomoček ne samo staršem, učiteljem in vzgojiteljem, temveč vsem, ki delajo z ljudmi in se ukvarjajo z odnosi z njimi. Model v obliki treh krogov ponazarja različno vedenje in predvidi reakcije nanj. »Kako bo otrok reagiral na vedenje odraslega, je namreč mogoče predvideti,« pravi Radetić. Glede na to loči deset tipov staršev.
Kakršni starši ste, tako vzgajate
Samovoljni starši so otroku nadrejeni na vseh področjih. »V tej družini velja pravilo: Demokracije ni! Oče svojo hčerko recimo povabi na sladoled, a ga ne sme sama izbrati. On določi, da ji bo kupil tri kepice kivija, ker je pač zdrav. Če se bo deklica uprla, ji bo dejal, da je nehvaležna, in jo bo morda celo kaznoval. Otroci takšnih staršev so polni kompleksov in hitro vzkipijo.«
Starši, ki zavračajo otroka, ne sprejmejo njegovih telesnih ali duševnih lastnosti. »Na nekem pikniku sem bil priča dogodku, ko je oče dečka s štrlečimi ušesi, starega kakih devet let, pred vsemi izjavil, da njegov sin leti kot helikopter, in mu začel navijati ušesa. Lahko si mislite, kako se je deček počutil. To se pogosto dogaja v dopolnjenih družinah. Otroci takšnih staršev bodo prestrašeni, bali se bodo izpostavljati, ne bodo imeli samospoštovanja, ker jim ga nekdo sistematično ruši.«
Posesivni starši bodo s svojo pretirano skrbjo otroku onemogočili razvoj socialnih veščin, potrebnih za preživetje. »Otrok se ne sme ničesar dotakniti, da se ne bi poškodoval, v dežju ne sme biti zunaj, da se ne bi prehladil, skratka, takšni starši otrokom ne pustijo dihati. Otrok takih staršev bo podredljiv in hitro lahko postane tarča posmeha drugih otrok.«
Starši, ki zanemarjajo, imajo pogosto težave z drogami, alkoholom ali so zapleteni v kriminal. Njihovi otroci bodo dostikrat reagirali nepredvidljivo in nevarno tako zase kot za okolico.
Starši, ki razvajajo, vsako željo otroka razumejo kot njegovo potrebo. »Naloga starša je slišati željo otroka, ki ima lahko veliko želja, teh mu ne smemo vzeti, vendar pa moramo med njimi prepoznati njegove resnične potrebe. Kadar želja otroka avtomatično postane potreba, govorimo o razvajanju. Takšni starši bodo štiriletnemu otroku, ki iz postelje kriči, da je žejen, zavrne vodo in hoče kokakolo, ustregli, četudi bi morali kokakolo iskati na bencinski črpalki. Otrok staršev, ki razvajajo, bo v odraščajočem obdobju upornik.«
Še zahtevnejša skupina so starši, ki občudujejo svojega otroka. »Zanje je njihov otrok bog, v smislu, da zadovoljuje njihove potrebe. Šele potem lahko računa, da bodo starši zanj naredili vse. Kadar otrok ne izpolnjuje pričakovanj staršev, mu ti zagrozijo z nečim, kar ga prestraši. Recimo mama pravi: Če se ne boš učil, bom žalostna. Otrok se na ta način odpove sebi in začne zadovoljevati pričakovanja svojih staršev.«
