Pred dnevi se je v knjigarni založbe Sanje zbralo toliko ljudi, da jih je kar precej ostalo zunaj, tja jih je namreč privabil nenavaden par: vsem znani duhovnik in še marsikaj drugega pater Karel Gržan ter prav tako vsem znana pisateljica in nevernica Desa Muck. Se pravi, da je Desa spovedovala Karlija, ki je napisal 400 strani dolgo knjigo s pomenljivim naslovom: Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih? Vsekakor bi ta naslov prej pričakovali na kakšnem literarnem delu inkvizitorke Dese, ki je nasmejanega patra pripravila tudi do tega, da je brez dlake na jeziku pripovedoval o lastnem obvladovanju celibatnih zapovedi.
Najprej je iz Dese bruhnilo, da jo vsi sprašujejo (jaz seveda tudi), le kaj »ona počne tukaj s tem patrom«, in po uvodnem duhovičenju je le priznala, da sta dolgoletna prijatelja in da ji je dal knjigo prebrat, ko je bila še v precej surovem rokopisu. »Spoznala sva se na televiziji, ko smo snemali oddajo o komuni odvisnikov, pričakovala sem običajnega župnika, potem pa pride Karli …« Seveda se mu je takoj uspelo prišteti med Desine najboljše prijatelje, saj sta se »najini dušici takoj začutili, takoj sem spoznala njegovo neizmerno dobroto«. Fasciniralo jo je, ko je sumničave vaščane, ki niso hoteli komune, napokal v avtobus in jih peljal v Italijo, v eno od Don Pierinovih komun, da se prepričajo, kaj je to. »Sicer pa je Karli frančiškan in popolnoma živi sporočilo skromnega in radodarnega sv. Frančiška,« ga je predstavljala Desa. »Ker pa Cerkev ni bila za to, da bi razdajal njeno premoženje, so ga premeščali v zmeraj manjše fare, zdaj je v takšni, ki ima samo še dve hiši,« se je razvnemala.« To ni čisto res, saj je pri svojih ne več rosnih letih župnik v Lučah in Solčavi, med svojo kariero pa je bil celo eno leto dobesedno na cesti brez beliča v žepu, pomagal mu je le škof Kramberger – »a pocestnega uboštva nisem zdržal, nisem imel 'j', cele besede ne morem povedati, ker sem vendarle pater,« se je smehljal. Pa je seveda nadaljevala Desa. »Hotel je reči, da ni imel jajc, pa vam povem, da jih ima. Tudi tele knjige Cerkev ne bo vesela!«
Kako naj odgovori duhovnik? Obširna knjiga s stotinami citatov seveda ni lahko branje, saj jo moraš nenehno odlagati in o napisanem razmišljati. Vprašanja: le kaj dela Bog, medtem ko mi trpimo, si očitno ne zastavljajo samo verniki, temveč tudi duhovniki. V knjigi je opisanih veliko primerov, ko je patru Gržanu zmanjkalo besed. Le kako naj potolaži starše na pogrebu, kjer ležijo v dveh velikih in dveh majhnih krstah hči, zet in njuna otroka, ki so umrli v prometni nesreči? Kaj naj odpiše ženski, ki mu pošlje sicer vljudno pismo, da je bila stara dve leti, ko ji je umrla mama, za isto boleznijo pa zdaj umira tudi sama in prepušča svojega otroka usodi. Če bi dobri Bog bil, tega ne bi dovolil, in prav zato na svojem pogrebu prepoveduje prisotnost duhovnika …
Zakaj torej Bog dopušča, da trpimo? »To je temeljno vprašanje, ki se ga teologi radi izognemo,« je odgovoril pater Gržan. »Če je Bog vsemogočen in dober, težko razumeš, zakaj se ne zgane. Srečujem se z mnogimi, ki zelo trpijo, še posebej se me dotakne trpljenje otrok. Vprašanje je spotakljivo in pravzaprav utemeljuje ateizem, ker če bi Bog bil, hudega ne bi dopustil. Poglejte, obiskala sta me prijatelja, ki jima je umrla hčerka, in to tako, da je udarila z glavo v kamen na travniku, ki se je tja skotalil, ker ga je sprožil pater. Umrla mu je na rokah. Bi sočutni Bog to dopustil? Tudi pater je prišel k meni in me spraševal, kaj je naredil narobe, da se je to zgodilo prav njemu. Zakaj takšna kazen?«
