»Našo družinsko izkušnjo želim povedati, da bi morda vsaj komu pomagal. Ne bom ga rešil odvisnosti od iger, morda pa bom njegovim bližnjim prihranil kakšno neprespano noč. Verjemite, preživel sem jih veliko,« je dejal 45-letni Zoran, Ljubljančan. Je oče treh otrok, poročen, zadovoljen s poklicem, ki ga opravlja. Njegov mlajši brat Jan je odvisnik od iger.
A tako Zoran še pred nekaj leti bratu ni mogel reči niti sam pri sebi, kaj šele pred drugimi. Po vrsti dogodkov si je bilo treba priznati, da je Jan prav to. Odvisnik, nemočen človek, ki potrebuje in hkrati odklanja pomoč, vsi okoli njega pa stojijo pred velikansko težavo, ki je dolgo niso zmogli razumeti, kaj šele odpraviti.
Kako daleč bi se morali vrniti, da bi našli začetek te boleče zgodbe? Zoran: »Verjetno kar v Janovo otroštvo. Od prvega dne, ko se je rodil, so zanj vsi pretirano skrbeli. Živel je kot v vati. Mama je zaradi njega pustila službo. Bil je bolehen, a namesto da bi ga usmerili v šport, so ga zapirali v sobo, da ga ne bi oplazila kakšna sapica.« Odrasel je v nesamozavestnega fanta. O vsem je odločala mama. »Celo študij mu je izbrala na fakulteti bliže domu, da se revčku ne bo treba mučiti skozi mestni promet. Takrat njuna navezanost nikogar ni preveč obremenjevala in vsi smo računali, da se bo Jan kmalu postavil na svoje noge.«
Mama je umrla zaradi srčnega napada med počitnicami v Bohinju le nekaj dni po tistem, ko je Jan diplomiral in dobil službo. Zoran je že imel družino, Jan pa je ostal doma z očetom, ta je kmalu obnemogel in odšel v dom za ostarele. Odtlej se je Jan za vsako najmanjšo stvar obrnil na brata in bil neprestano brez denarja. Da je nekaj hudo narobe, je Zoran prvič ugotovil, ko je Jan z očetovega računa dvignil deset tisoč evrov gotovine za popravilo hiše, nato pa za denar prosil še Zorana. »Ugotovil sem, da ga je zapravil na igralnih avtomatih. V dnevni sobi sem našel kup izpiskov z blagajne v igralnici. Dvigoval je po sto, dvesto, štiristo evrov. Vsak dan, vsak večer novi dvigi. In nato šok: v eni noči je zapravil pet tisoč evrov.« Sledilo je mučno obdobje pogovorov, zanikanja, bega, predvsem pa neprestanih dolgov. »Ko me je poklical, sem vedel, da me bo prosil za denar. Izgovori so bili neverjetni. Potreboval je tisoč evrov, ker je pomagal prijateljevi hčerki v stiski, naslednjič spet tisoč evrov za popravilo računalnika. Kopičili so se dolgovi in skrbi.«
Zoran se je po pomoč zatekel k strokovnjaku za zdravljenje odvisnosti. »Njegov prvi nasvet je bil, naj zaščitim vse premoženje, kolikor ga je še ostalo. Jan je bil polovični lastnik družinske hiše, ki bi jo prav lahko zastavil ali drugače unovčil.« Kasneje je Zoran izvedel, da je odvisnik tudi Janov najboljši prijatelj. Zapletel se je z neprimerno družbo in ta je iz njiju načrtno izvlekla vse, kar je lahko. Ko je Zoran prisilil brata v pogovor in mu očital, da je zasvojenec, ga je Jan ponižno prosil, naj mu pomaga, a mislil je predvsem na materialno pomoč, nikakor na zdravljenje. To bo zmogel sam, od jutrišnjega dne bo vse drugače, vrnil bo dolgove in živel urejeno. Seveda ni bilo tako. »Velikanska sreča je bila, da je obdržal vsaj službo. Niso ga odpustili, ker so ga zelo potrebovali za izmene, v katerih kolegi niso želeli delati.«
