Bela vdova je vrsta marihuane – dobro zadene, vzradoščeno poroča Wikipedija – za bele vdove so se oklicale tudi Italijanke, ki so ovdovele lani, ko so njihovi možje iz stiske ob primežu gospodarske krize naredili samomor. In potem je še ena bela vdova, ena in edina, »utelešenje zla« (pravijo tabloidi), irska katoličanka, ki se je spreobrnila v islam, dvakrat vzela terorista in dvakrat ovdovela, ženska, ki naj bi vodila teroristični napad na kenijski nakupovalni center. Samantha Lewthwaite, bela vdova. Ali bela sestra, kot ji pravijo muslimani. Je bila res tam? So jo res ubili? Predvsem pa, je modrooka rjavolaska z blagim nasmeškom zares taka pošast, kot jo slikajo?
Teroristi, ki so napadli kenijski nakupovalni center, so bili moški. Ne, med njimi so bile tudi ženske. Ne, ne, ne, vsi so bili moški, samo nekateri so bili oblečeni v ženske. Ne, napad je definitivno vodila ženska. Ki je streljala. Ne, ni streljala, je pa dajala ukaze.
Nič od tega ne vemo zagotovo. Izpovedi prič si nasprotujejo, različni predstavniki kenijske oblasti dajejo nasprotujoče si izjave, uradne pogosto precej različne od neuradnih. Vsekakor se zdi dokaj gotovo, da so našli mrtvo žensko. Je bila teroristka? Ali le talka, oblečena v oblačila teroristov? Je bila to res devetindvajsetletna Samantha Lewthwaite? Predstavniki agencij za varnost pravijo, da niso prepričani, da pa te možnosti ne izključujejo. Somalijska teroristična organizacija Al-Šabab, ki naj bi stala za napadom, je najprej ponosno tvitala, da je Samantha zraven, pozneje pa zatrdila, da mrtva ženska ni ona, Samantha naj bi bila živa in »na varnem«.
Pri grozljivih dejanjih, kakršen je bil ta napad, dejanjih, ki za seboj pustijo na desetine mrtvih in na stotine ranjenih, kot jih je ta napad, javnost potrebuje grešnega kozla. Nekoga, ki ga ni težko sovražiti in je kriv za vse. Resnejši časopisi so pri kazanju s prstom na domnevne krivce previdni, tabloidi pa so radostno pograbili prvo ime, ki se je ponudilo: Samantha Lewthwaite.
Ne vemo, ali je živa ali mrtva, ali ima tri ali štiri otroke, zagotovo pa vemo tole: rada ima seksi perilo. V enem od njenih najetih stanovanj so našli pisano zbirko zapeljivega perila: rdečega, črnega, rožnatega.
Bum! V študiji, s katero so preučevali posamezne teroriste, so prišli do spoznanja, da se ženske večinoma obrnejo k terorizmu iz osebnih razlogov – na primer zaradi smrti partnerja ali sorodnika – v nasprotju z moškimi, ki se mu pridružijo, ker verjamejo v stvar. Ne vemo, kaj je med teroriste pognalo Samantho, vemo pa – ali vsaj mislimo, da vemo – zakaj se je zatekla k islamu.
Rodila se je – decembra 1983 – na Severnem Irskem kot srednja od treh otrok britanskega vojaka in domačinke in je imela svoje prvo desetletje zelo normalno otroštvo. Njen svet se je zamajal leta 1995, ko sta šla starša narazen in se je družina preselila v angleški Aylesbury. Ločitev staršev, pravijo ljudje, ki so jo tedaj poznali, jo je zelo prizadela. Uteho je našla pri sosedih, pri muslimanski družini, s katero se je spoprijateljila. Všeč so ji bile njihova trdna družinska povezanost in konservativne vrednote. Leta 2001 se je spreobrnila v islam in si spremenila ime v Sherafiyah. Ponosno je nosila nikab, naglavno tančico. Vpisala se je na študij politologije in verstev, a ga ni končala. V internetni klepetalnici je spoznala Jermaina Lindsayja, temnopoltega Jamajčana, ki se je enoleten z mamo priselil v Britanijo in spreobrnil v islam na materino željo. Še kot šolar je s svojimi precej ekstremnimi nazori vznemirjal sošolce in učitelje.
Leta 2002 sta se poročila v hiši njenih muslimanskih prijateljev, pri katerih se je prvič srečala z islamom. Poroke se ni udeležil nobeden od njenih staršev. Leta 2004 se je mladima zakoncema rodil sin. Sedmega julija 2005 je bil Jermaine (ali tudi Germaine) eden od štirih bombašev, ki so se razstrelili v Londonu. Bombo je sprožil na podzemski železnici. Star je bil devetnajst let. Bil je najučinkovitejši od štirih morilcev, z njim je umrlo še šestindvajset ljudi. Samantha, ki je nekaj tednov pozneje rodila njegovega drugega otroka, hčerko, je trdila, da o njegovih načrtih ni vedela ničesar, in je njegovo dejanje javno obsodila. Pozneje se je pokazalo, da pri tem ni bila povsem iskrena. Ali pa sploh nič.
Zdaj jo vidiš, zdaj je ne vidiš. Da je bil Jermaine »ljubeč mož in oče«, je njegova vdova takrat povedala novinarjem. Videti je, da je takrat v zakonu že škripalo. Zdelo se ji je, da ga je večer pred napadom v Londonu slišala na stopnicah, ko se je prišel poslovit od njunega sedemnajstmesečnega sina. »Poljubil je najinega otroka v slovo, potem pa se je potihem odkradel razstrelit King's Cross. Zjutraj sem odkrila, da je spodaj na mizi pustil svoje ključe. Očitno jih ni več potreboval,« je povedala. Da je bil njen mož »naiven in preprost človek«, je rekla, za njegovo radikalizacijo pa krivila ljudi, ki jih je spoznal v različnih mošejah, ki jih je obiskoval.
Pozneje je prišlo na dan, da je Jermaine leta 2004 napadel svojo ženo. V tednih pred londonskim napadom je obletaval drugo žensko in jo povabil, naj z njim preživi noč 6. julija; ta naj bi bila, čeprav ona tega ni vedela, njegova zadnja noč. Zavrnila ga je in ga namesto tega povabila na praznovanje svojega rojstnega dne teden dni pozneje. »Morda bom takrat tu, morda pa ne,« je odvrnil.
Samantho in njeno družino v Aylesburyju je nekaj časa varovala policija. V prazno hišo, kjer je nekoč živela z Jermainom, je nekdo podtaknil ogenj. Kmalu zatem, ko je bilo konec policijskega varstva, je Samantha z otrokoma izginila. V Aylesbury se je vrnila leta 2009 rodit tretjega otroka, a svojim domačim se ni oglasila. Oče tretjega otroka naj bi bil Habib Ghani, Britanec pakistanskega rodu. Ubit je bil pred nekaj tedni v Somaliji, v spopadu različnih frakcij organizacije Al-Šabab. Spopad naj bi izbruhnil zato, ker se je Samantha želela znebiti političnega tekmeca in je organizirala napad nanj, pri tem pa jw drugič ovdovela.
Midva tudi! O tem, kaj se je dogajalo med letoma 2009, ko je Samantha kmalu po rojstvu tretjega otroka spet izginila, in 2012, ko jo je kot teroristko začela iskati kenijska oblast, vemo le malo. Sled za njo se je znova pojavila leta 2011 v Keniji, kjer je potovala s ponarejenim južnoafriškim potnim listom. Decembra tega leta je policija vdrla v stanovanje v kenijskem letoviškem mestu Mombasa, eno od štirih ali petih, ki jih je Samantha najela v mestu. Ženska jim je ušla, prijeli pa so njenega sodelavca Jermaina Granta, s katerim sta, se je pokazalo, snovala bombne napade na britanske turiste. V stanovanju so našli kemikalije, kakršne je za bombni napad v Londonu leta 2005 uporabil njen prvi mož Jermaine Lindsay, v drugi najeti vili pa detonatorje, orožje in gotovino. In seveda zgoraj omenjeno zapeljivo perilo. Našli so tudi z roko popisan zvezek, osnutek za knjigo o džihadu. Navdih za knjigo (je pisalo v zvezku) naj bi Samanthi dala starejša otroka, ki sta ji povedala, da si tudi onadva želita postati bombaša.
Leta 2012 so jo povezovali z napadom na neki bar v Mombasi, kjer je skupina teroristov izstrelila granate v množico, ki je po televiziji gledala nogometno tekmo med Anglijo in Italijo. Ranjenih je bilo petdeset ljudi, umrli so trije, med njimi triletni fantek, ki ga je v sosednji hiši zadela zablodela granata. Ena od prič je trdila, da je granate izstrelila bela ženska.
Medtem ko so prejšnji teden iz nakupovalnega centra reševali talce, se je v strogo varovani sodni dvorani začel proces proti Jermainu Grantu, ki je hotel z belo vdovo v zrak metati britanske turiste v Keniji. Ali je napad povezan s procesom proti Grantu, še ne vedo.
Grozljivo normalna. V manjkajočih letih se je Samantha uveljavila v organizaciji Al-Šabab. Njena vloga ni povsem jasna, eni trdijo, da ni bila borka, da je zbirala denar za organizacijo in novačila rekrute, drugi zatrjujejo, da je v gverilskih kampih v Somaliji osebno vodila urjenje članic, bodočih teroristk. Muslimani so jo spoštljivo imenovali naša bela sestra, v svahiliju jo imenujejo dada mzungu, kar tudi pomeni bela sestra, zahodnjaški mediji pa so ji nadeli posmehljiv vzdevek bela vdova, poigravanje s pojmom črna vdova, kakor pravijo ženskam, ki se v terorističnih napadih same razstrelijo.
Ljudje, ki so jo doma v Britaniji poznali kot otroka in kot dekle, pa se medtem čudijo, kako je iz plahe punčke lahko nastala voditeljica teroristov. Ne morem verjeti, je stavek, ki ga najpogosteje uporabijo. »Bila je čisto navadno britansko dekle. Krasen človek je bila, samo nobene samozavesti ni imela,« pravi neki znanec njenih staršev. »Nič odločna ni bila in zato se mi zdi neverjetno, da naj bi bila voditeljica mednarodne teroristične organizacije. Bila je naivna, nesamozavestna. Bila je človek, ki sledi drugim, ne pa voditeljica. Morda so jo prisilili v to, tega ne počne po lastni volji.« Drugi se spominja: »Bila je tiha in plaha. Na njej ni bilo prav nič nenavadnega. In prav to je najbolj grozljivo, bila je popolnoma normalna.«
Tudi njeni vrstniki se je spominjajo kot tihe, povsem navadne deklice. Eden je povedal, da se je pri enajstih letih zaljubila v nekaj let starejšega muslimanskega fanta, a ta zanjo ni pokazal nobenega zanimanja.
Njena družina, ki z njo že nekaj let nima stika, je spet v središču pozornosti. Oče, nekdaj borec proti irskemu terorizmu, se hčerkinih dejanj »sramuje«, poročajo sosedje. Petinosemdesetletno babico, ki je krhkega zdravja, so morali zaradi stresa odpeljati v bolnišnico. Tabloidi še naprej brezskrbno pletejo zgodbe o človeški pošasti v rožnatem perilu. Britanski muslimani, ki so se spet znašli na udaru, pa svarijo, naj mediji iz bele vdove ne delajo mita. »To, da nas obtožujejo, da smo teroristi, čeprav nismo, nas bo zaradi jeze in frustracije zares naredilo za teroriste. Pazite, kaj ustvarite.«
