Šestindvajsetletnega Mateja Tonejca poznajo vsi Jezerčani. Najodmevnejši so sicer njegovi popotniški podvigi, med drugim se je s kolesom z Jezerskega odpravil na Tajsko, vmes pa celo deskal s sedemtisočaka na Kitajskem. Nam so ga priporočili kot dobrega mladega zeliščarja, ki poleti vodi ljudi po okoliških travnikih in gozdovih nabirat zdravilne zeli, vmes pa jim natrosi še kup zanimivih zgodbic iz ljudskega izročila. Skorajda ni rastline tam okrog, ki je ne bi poznal. Številne zdravilne pristanejo v njegovih ročno nabranih čajnih mešanicah.
Mladi Jezerčan bi se lahko pohvalil s kar nekaj dosežki, vendar je zelo skromen. Nič, kar se mu dogaja, se mu ne zdi posebno, temveč le naravna posledica njegovega življenja. Odraščal je v naravi, v objemu gora, in nikoli ni niti pomislil, da bi živel drugje. Tudi med študijem v Ljubljani je vedno komaj čakal, da se vrne v naravo, a da bi se zelišči resneje ukvarjal, ni nikoli razmišljal, dokler ni začel delati diplomske naloge (danes je namreč diplomirani biolog). Lotil se je popisa rastlin po jezerski dolini, s severnimi stenami Kamniško-Savinjskih Alp. Našel jih je okoli 1000, med njimi je bilo 200 novih za to območje.
Kasneje so ga vprašali, ali bi vodil v naravo ljudi, ki jih zanimajo rastline. Takrat je začel raziskovati njihovo praktično uporabo in zgodovino, poiskal je zgodbe iz ljudskega izročila. Ko smo ga obiskali, je večina rastlin že odcvetela, zato se nismo odpravili na ekskurzijo, ga je bilo pa vseeno zanimivo poslušati. Že na travniku ob njegovem domu je v trenutku našel prgišče zanimivih zeli. Ena, katere listi so bili podobni regratu, je dišala po kuhanem krompirju. »Smrdljivka je izvrstna v solati,« nam je razložil. Sam jih zelo rad preizkuša. Razkril nam je, da je mogoče vložiti stebla preslic, ki so podobna belušem. Ste vedeli, da je iz posušenih in zmletih koreninic potočne sretene mogoče pripraviti napitek, podoben vroči čokoladi? Pa da z določenim načinom priprave mnoge strupene rastline postanejo užitne? Vendar je bolje, da to počnejo poznavalci. Matej je veliko zanimivega izvedel iz Enciklopedije užitnih divjih rastlin, ki jo je prevedel iz hrvaščine, o zeliščih za čajčke pa od starejših Jezerčanov, ki jih že desetletja nabirajo. Precej časa je preživel z gospo, ki je še posebej znana po njih. »Srečevala sva se na travnikih, ko sem še delal diplomsko nalogo,« je povedal. Izkušnje si izmenjava tudi z Mijo Murovec, učiteljico biologije in gospodinjstva, raziskovalko starih običajev in pisateljico, ki je tudi zavzeta nabiralka zelišč.
Čaje meša sproti. Ko je začel razmišljati, s čim bi se ukvarjal za preživetje, se mu je zdelo pametno izkoristiti znanje. Pridobil si je še nacionalno poklicno kvalifikacijo zeliščarja, ki mu omogoča prodajo zdravilnih zelišč, kar je njegova dopolnilna dejavnost. Sicer pa je tudi del ekipe v adrenalinskem parku. Pri mešanju svojih čajev, ki nosijo imena, kot so ledeni čaj, pljučna harmonija, hribovski čaj, upošteva ljudsko izročilo, bolj pa se naslanja na znanstvena dognanja o rastlinah. Meša in pakira jih sproti. »Liste zdrobim, tik preden jih dam v vrečko, sicer bi se razdišali.« Zeliščarska sezona se zanj začne maja, ko zasadi svoj zeliščni vrt. V njem so melisa, ožepek, citronka, limonina trava, žajbelj, kamilice, razne vrste met – od jabolčne in jagodne do maroške. Največje bogastvo pa je seveda v naravi – obdobje nabiranja je na Jezerskem bolj kratko, zaradi nestanovitnega vremena – rastline pa morajo biti nabrane, ko je suho. Ljudje hodijo na Jezersko nabirat zelišča, ker naj bi imelo rastlinje nad 900 metri več zdravilnih učinkovin. O tem naj bi govoril že pater Ašič. Vzrok za to je verjetno tudi v tem, da je Jezersko precej odmaknjeno od industrije in sploh neposrednega onesnaževanja, je pred časom razmišljala Mija Mirovec. Matej pa meni tudi, da se mora rastlina v težjih razmerah bolj boriti in tako proizvede več učinkovin za obstoj. Pomemben delež k temu prispeva še raznolika sestava tal.
