Zapustili smo jo tik pred koncem tisočletja med platnicami druge knjige, vrtoglavo od sreče, ker jo je njen ljubi zaprosil za roko. Zdaj se Bridget Jones vrača s tretjo knjigo dnevnikov. Štirinajst let pozneje je starejša (51 let, ampak »če kdo vpraša, pravim, da jih imam 35«), a še vedno ne odrasla. In še vedno je nora na moške. Bridget Jones: Mad About the Boy izide ta teden, 10. oktobra. Toda bralci, ki so zadnjo septembrsko nedeljo v časopisu prebrali prve odlomke iz knjige, so ogorčeno napadli avtorico Helen Fielding. Kako ste nam mogli to narediti! je najpogostejši očitek. Če bi slabo novico raje izvedeli iz knjige, ne berite naprej.

Nekateri ljudje najprej pokukajo na konec knjige, drugi pa za nobeno ceno nočejo vnaprej izvedeti, kako se zgodba konča, in hočejo sami prebrati knjigo, sami videti film do konca. Pri nekaterih filmih – Igra solz, Šesti čut – včasih celo poprosijo gledalce, ne povejte naprej, ne izdajte, kaj se zgodi na koncu. Pri tretji Bridget Jones ne gre za presenetljiv obrat na koncu, tisto, kar je razburilo bralce, je očitno že čisto na začetku. Ste še vedno z nami? Zdaj zdaj vam bomo zares pokvarili dan.

Takole je, v Mad About the Boy je Bridget manj obsedena z dietami, s štetjem kalorij in kozarcev alkohola, zato pa se neutrudno ukvarja s svojim računom na twitterju in preverja, koliko sledilcev ima (nobenega). Bridget je tudi mama dveh otrok, osemletnega Billyja, ki ima uši, in petletne Mabel, ki jih nima. Obsedenost s knjigami za samopomoč je ni minila, le da se zdaj po nasvete zateka h knjigi Francoski otroci se ne obmetavajo s hrano. Daniel Cleaver se ji še vedno mota pod nogami in še vedno jo sprašuje, kakšne barve hlačke nosi. Verjetno pa vas bo najbolj šokiralo tole: Bridget je vdova. Tako je, Marka Darcyja ni več. Umrl je pred petimi leti, toda da bomo izvedeli, kako je blagopokojni Mark srečal svoj konec, bo treba počakati do izida knjige ta četrtek. Nova Bridgetina obsedenost je tudi devetindvajsetletnik, ki bi ga rada spravila v posteljo. Pač, Bridget je prestopila med cougarje, ženske, ki ljubijo mlajše moške.

Neurejena čredica mačk. Da bo zmeda še večja, so že pred časom napovedali tudi tretji film o Bridget Jones, ki pa nima nobene zveze s to knjigo. In po drugi strani poročajo, da so prodali tudi filmske pravice za novo knjigo. Film, ki ni povezan s knjigo, so začeli pripravljati že pred leti – govorice o tem se širijo že od leta 2009 – ko se je zdelo, da Helen Fielding nikakor ne namerava napisati še ene knjige o Bridget, in se naslanja na tretjo serijo kolumn, ki so izhajale v Independentu v letih 2005/06. Naslov mu je Bridget Jones's Baby in pripoveduje o tem, kako Mark in Bridget ne moreta imeti otrok, pa se ona za kratek čas vrne k bivšemu šefu Danielu in z njim zanosi, ampak Mark jo je pripravljen vzeti nazaj in posvojiti otroka. Kolumne se končajo z rojstvom njenega sina. Renee Zellweger, ki so ji obljubili, da se ji tokrat ne bo treba zrediti za vlogo, Colin Firth in Hugh Grant so bili pripravljeni ponoviti vloge iz prvih dveh filmov, a potem so projekt dolgo packali, menjavali so se režiserji, Grant se je skujal, Firth je pa rekel: »Ne bi rekel, da je film popolnoma mrtev, ampak ob tem tempu boste do takrat, ko bo posnet, morda gledali že zgodbo vnukinje Bridget Jones.« Tim Bevan, eden od producentov, je pa pred nekaj meseci že skoraj optimistično povedal: »Spravljati skupaj Bridget Jones's Baby je tako, kot bi mačke vkup zganjal, ampak počasi se vendarle začenjajo zbirati.« Po zadnjih novicah so mačke za Bridget Jones's Baby zganjali zaman, filmske pravice za Mad About the Boy pa je Helen Fielding prodala za tri milijone funtov.

Z nasmeškom na ustnicah. Fieldingova je konec lanskega leta objavila, da piše tretjo knjigo o Bridget, o vsebini je bila takrat še zelo skrivnostna, rekla pa je tole: »Če se bodo ljudje pri branju tako režali, kot se jaz pri pisanju, bomo vsi zelo zadovoljni.« In potem je šla in – smeje, domnevamo? – umorila Marka Darcyja. Lepo zadovoljstvo.

Vendar je že ob napovedi nove knjige izrekla nekaj zloslutnih besed, ki pa jim takrat nismo pripisovali posebnega pomena: »Nekateri junaki ostajajo, nekateri pa so morda izginili. Njihovo prisotnost je v knjigi še vedno mogoče čutiti. Tako je pri vseh, nekatere prijatelje obdržiš, ljudje ostanejo v tvojem življenju, ampak življenje vseh gre naprej.«

Ampak naj poskusi, samo naj poskusi reči, da si nista njeno in življenje njene junakinje strahovito podobni! Vedno je trdila, da ona ni Bridget Jones, a njuni življenji sta od nekdaj tekli po vzporednih tirih. Idejo za kolumno ji je dal leta 1995 neki urednik pri časopisu Independent, ki ji je predlagal, naj piše o življenju tridesetletne zaposlene samske ženske. Ni hotela pisati o sebi, pa si je izmislila Bridget Jones, in ta je zabavala bralke vsak teden od februarja 1995 do septembra 1997, nato pa je po dvomesečnem premoru novembra 1997 kolumna začela izhajati pri časopisu Daily Telegraph in tam sta Helen in Bridget ostali do decembra 1998. Svoje kolumne je Fieldingova dvakrat novelizirala, leta 1996 je izdala Dnevnik Bridget Jones, leta 1999 pa Bridget Jones: Na robu pameti. Skupaj so v štiridesetih državah sveta prodali 15 milijonov izvodov obeh knjig, po vsaki od njiju so posneli tudi film (2001 in 2004), prinesla sta 281 in 262 milijonov dolarjev. Leta 2007 so pri Guardianu Dnevnik Bridget Jones uvrstili med »deset romanov, ki najbolje definirajo 20. stoletje« – ob bok (med drugim) Conradovemu Srcu teme, Fitzgeraldovemu Velikemu Gatsbyju, Huxleyjevemu Krasnemu novemu svetu, Orwellovemu 1984 in Salingerjevi Igri v rži.

Na koncu druge knjige je Bridget končno ujela gospoda Darcyja, v sončni zahod pa je leta 2000 odjezdila tudi Fieldingova, letnik 1958, ki se je zaljubila v Kevina Currana, producenta serije Simpsonovi, in se preselila v Los Angeles. Poročila se nista nikoli, sta pa dobila dva otroka. Ko sta se leta 2009 diskretno razšla, se je Fieldingova z otrokoma preselila nazaj v London. A še pred tem je avtorica, ki je zavzdihnila, da je »za dolgo izgubila svoj glas pri Bridget«, založeni glas za slabo leto dni spet našla in od avgusta 2005 do junija 2006 so v Independentu izhajale kolumne o Bridgetinem prizadevanju za otroka. Zadnja kolumna se je končala z opombo: »Bridget vso svojo pozornost posveča svojemu novorojenemu sinu in je trenutno preveč zaposlena, da bi pisala dnevnik.«

Kljub temu ni iz zavesti zvestih bralk nikoli povsem izginila. Spomin nanjo sta ohranjale obe filmski uspešnici in občasne govorice o tretji, pa napovedi, da se Bridget Jones vrača kot muzikal na londonske odre. Premiero so napovedali za leto 2011, a napovedi se še niso uresničile in Bridget še vedno ni zapela.

V redu je čisto v redu. Po obeh Bridget Jones je Fieldingova napisala še en roman, Olivia Joules and the Overactive Imagination, a zgodba o detektivki s prebujno domišljijo ni našla veliko zagovornikov med bralci in še manj med kritiki. Pred kakšnim letom pa je avtorica »presenetila samo sebe« in začela pisati nov dnevnik. »Nenadoma sem spet imela zgodbo. Dogajale so se mi smešne stvari in zapisovala sem si jih v dnevnik. Polagoma je začela nastajati knjiga.«

Kako jo bodo sprejele bralke, ni bila povsem prepričana, zato jo je dala najprej prebrati svoji najstniški krščenki Scarlett, hčerki svojega prijatelja (in bivšega ljubimca), scenarista in režiserja Richarda Curtisa. Najstnici je bila očitno všeč, bralke, ki so iz odlomkov v Sunday Timesu izvedele za Darcyjevo smrt, so šokirane tvitale, saj ne more biti res!, s precejšnjo gotovostjo pa se da tudi napovedati, da roman ne bo ganil feministk, ki Bridget Jones že od nekdaj očitajo, da je nefeministična. »Če ne moremo imeti komične junakinje, če se nismo spodobne smejati samim sebi, ne da bi dobile napad panike o tem, kaj to pove o ženskah, s svojo enakostjo nismo prišle prav daleč,« je odgovarjala Fieldingova. »Želim verjeti, da je Bridget dala ljudem, še posebej ženskam, možnost verjeti, da je čisto v redu, da si samo v redu. Da je v redu biti navaden človek in se nekako prebijati skozi ta zapleteni svet, v katerem živimo …, da ti ni treba biti kot retuširana sličica v reviji.« Bridget je pa zaskrbljeno tvitnila: »prtisnla POSLJI. sej to je uredu, ne?«

Absolutno.