Sploh pa, je rekla, »če dobim Nobelovo nagrado, bo to zame čudovita priložnost, če je ne dobim, pa tudi prav, saj moj cilj konec koncev ni dobiti nagrado, moj cilj je doseči mir, moj cilj je zagotoviti izobrazbo vsem otrokom.« Otrok, ki jim jemljejo to pravico, je na svetu več kot šestdeset milijonov. Najslavnejša šestnajstletnica na svetu se za svoje cilje bori s knjigo v roki. Ustavilo je ni niti to, da so jo talibi ravno pred letom dni ustrelili v glavo. Po tem je postala samo še bolj slavna. In še veliko, veliko glasnejša.
Malala Yousafzai je bila pri komaj petnajstih v Pakistanu že dobro znana. Ko so leta 2008 talibi zahtevali zaprtje vseh šol za dekleta in deklicam, ki bi kršile prepoved šolanja, zagrozili s srhljivimi kaznimi, je takrat enajstletna Malala pisala anonimen blog in se v njem zavzemala za pravico vseh otrok do izobrazbe. Ni dolgo ostala anonimna, z zahtevo po izobrazbi za vse je nastopala tudi javno. In potem se je zgodilo tisto, o čemer so bili vsi prepričani, da se ne more zgoditi: talibi so se spravili na otroka. Ko se je 9. oktobra lani s sošolkami in profesorji Malala vračala iz šole, so talibi ustavili šolski avtobus in petnajstletnico od blizu ustrelili v glavo.
Po dolgih dneh, ko je lebdela med življenjem in smrtjo, ko je svet z zadržanim dihom čakal na razplet njene zgodbe, so najboljši specialisti v najboljših bolnišnicah rešili deklico in njen borbeni duh, ki se nikoli ne vda. Danes Malala z družino živi v Veliki Britaniji in od letošnjega marca hodi v šolo v Birminghamu. Zelo je slavna, za svoje delo dobiva časti in nagrade, prav te dni je izšla tudi njena avtobiografija Jaz sem Malala, vendar jo njeno novo življenje majčkeno bega. »Doma sem deset let hodila v isto šolo in tam sem bila samo Malala,« pravi. »Tukaj pa sem slavna, za ljudi sem 'tista deklica, ki so jo ustrelili talibi'. Prava Malala je nekam odšla in je ne najdem več.«
Kljub temu pravi, da fanatiku, ki jo je ustrelil, ničesar ne zameri. Sama se dogodka ne spominja, vse, kar o njem ve, so ji povedale sošolke. »Bil je mlad, nekaj čez dvajset … Zelo mlad, pravzaprav še fant. Težko je držati puško in pobijati ljudi. Morda so se mu zato tresle roke. Morda ni vedel, ali je sposoben česa takega. A tem ljudem operejo možgane. Ne morem si predstavljati, da bi tega fanta, ki me je ustrelil, ne morem si predstavljati niti, da bi ga z iglo špiknila. Jaz verjamem v mir. Verjamem v usmiljenje.«
Oboroževanje. Dolina Swat, kjer se je Malala rodila leta 1997, je veljala za »pakistansko Švico«, slovela je po idilični pokrajini in svežem gorskem zraku. Ker je le nekaj ur oddaljena od glavnega mesta Islamabada, so se tja nekoč zgrinjali turisti. Potem so prišli talibi in turistov ni več. Odmaknjena dolina pa je slovela še po nečem: imela je status polavtonomne kneževine in njeni vladarji so veliko vlagali v mrežo šol, tako fantovskih kot dekliških, zato je Swat slovel po odličnih šolah. Njegove prebivalce so drugod po deželi vedno lahko prepoznali po tem, da so imeli v prsnem žepu zataknjeno pero – znak, da so pismeni. Swat je dal deželi veliko zdravnikov in učiteljev. Malalin oče Ziauddin se je v mladosti spogledoval z verskim fanatizmom in molil za to, da bi postal mučenik, ki se je žrtvoval za islam, a se je potem spametoval in sanjal nove sanje: da bi postal učitelj. Ustanovil je svojo šolo, hitro je rasla in imela slednjič več kot tisoč učencev, deklic in fantov.
»Ko sem se rodila, so na obisk prišli sorodniki in mamo tolažili, ne skrbi, saj bo naslednjič sin,« pripoveduje Malala. Res sta ji sledila še dva fanta, a Ziauddina ni niti malo motilo, da je njegova prvorojenka deklica. Ko jo je prvič vzel v naročje in ji pogledal v oči, se je takoj zaljubil vanjo. Tisti, ki so ju videli skupaj, pravijo, da je Malala mini verzija svojega očeta.
Vendar se je začela že zgodaj zavedati, da ima zato, ker je ženskega spola, v življenju manj izbire kot moški. »Za moja brata je lahko razmišljati o prihodnosti, onadva lahko postaneta, kar želita. Zame je pa težko in prav zato sem se hotela izobraziti in oborožiti z znanjem.« Za deklice, kakršna je ona, ki svoje prihodnosti ne vidijo v tem, da sedijo doma in zaprte med štiri stene rojevajo otroke, je poklicna kariera edina rešitev. Moški brez izobrazbe si že najde službo, žensko pa lahko domačega ujetništva reši samo visoka izobrazba.
Zaostrovanje. Ravno začrtana Malalina pot je januarja 2008 naletela na hudo oviro: voditelj lokalnih talibov je ukazal, naj se v mesecu dni zaprejo vse dekliške šole. Neubogljivi bodo čutili posledice, je še mračno zapretil. In v Swatu so vsi dobro vedeli, kakšne utegnejo biti te posledice – ženske, ki naj bi se domnevno pregrešile proti zapovedim Korana in muslimanskim navadam, so bile pogosto prebičane, nekaterim so v obraz vrgli kislino, v skrajnih primerih so jih celo kamenjali do smrti. Malalo je hudo skrbelo, kaj bo z njeno izobrazbo – šole so se zares začele zapirati, nekatere sošolke so nehale hoditi k pouku, ker so se domači bali zanje, mnoge družine so se izselile. Spominja se, da je premišljevala: »Kako nam lahko preprečijo, da bi hodile v šolo? Saj to je nemogoče.« Pa ni bilo.
