V kinu Sloga sem bila samo enkrat, ko me je tedanji urednik Stopa Miran Sattler poslal tja delat reportažo. In se ob tem neskončno zabaval. Bila sem še zelo mlada zardevajoča deklica in torej ravno pravšnja za tako nalogo. Tja sem šla s sončnimi očali, z očali na nosu sem tudi kupila vstopnico, se pritipala v dvorano in jih snela šele, ko so ugasnile luči. Vrteli so neko nemško erotično komedijo in po kakšnih petnajstih minutah sem ušla ven. Ne zato, ker bi bila pohujšana, temveč zato, ker je bil film tako neverjetno bebav.
Naslednjič sem v ta kino – brez sončnih očal – stopila šele mnogo let pozneje, ko to pravzaprav ni bil več isti kino, temveč kino Dvor. In letos prav ta kino, medtem že v novi inkarnaciji, kot Kinodvor, praznuje devetdeset let. Ljubljančani so od nekdaj radi zahajali v kino in zgodba te dvorane, pa tudi drugih ljubljanskih dvoran, ki so se odpirale in zapirale, veliko pove tudi o mestu stoterih kinodvoran in njegovih prebivalcih. Najprimernejši človek, da z njim poklepetate o pisani zgodovini ljubljanskih kinov, je Klemen Žun.
Klemen je diplomirani ekonomist, a že diplomiral je z analizo komercialne uspešnosti filmov v ZDA. Od leta 2003 je zaposlen v Koloseju kot filmski analitik, v prostem času pa že vrsto let rije po arhivih in knjižnicah širom Slovenije in raziskuje, kako in kam so Slovenci, predvsem pa Ljubljančani, hodili v kino. »V teh desetih letih sem spoznal mnogo nekdanjih zaposlenih iz Ljubljanskih kinematografov, ki so zdaj upokojeni, vsak od njih je imel svoje zgodbe in jih je zelo rad delil z mano. Doživel pa sem tudi veliko sprememb, zaprle so se, denimo, še preostale mestne dvorane. Kot nekomu, ki mu je kino zelo blizu, je v meni nekaj tlelo. Zato sem začel vse to aktivno zapisovati, beležiti, raziskovati.«
60 kinodvoran v enem mestu. Najbolj pravi torej, da zabeleži tudi zgodovino Kinodvora. »To je najdlje obstoječi kino v Ljubljani. Ni mi pa še uspelo preveriti, ali je tudi najdlje delujoči kino v Sloveniji. V devetdesetih letih je prešel od nemega kina do kinematografa z digitalnim projektorjem, kar verjetno doživi in dočaka zelo malo kinodvoran.« Ključno za uspeh te dvorane, meni Klemen, je njena lokacija blizu železniške postaje, saj je bila na poti ljudi, ki so se po službi vračali domov in skočili še v kino, medtem ko so čakali na vlak. Ljubljančani so že od nekdaj veliki ljubitelji kina – v mestu in bližnji okolici je bilo v različnih obdobjih več kot sto krajev, kjer so prikazovali filme. Med največjim razcvetom je bilo, ocenjuje Klemen, v ljubljanskem okraju hkrati odprtih 60 kinodvoran, polovico od tega v mestu. »Leta 1906 je fotograf iz Kolodvorske ulice Davorin Rovšek testiral opremo za prikazovanje filmov v dvorani hotela Union, mesec dni kasneje, od sredine maja, pa je začel prve redne predstave v salonu hotela Ilirija na Kolodvorski 22. To je po mojem prvi poskus rednega kinematografskega prikazovanja v Ljubljani. Na žalost se Rovškov kinematograf ni obdržal, zaradi preslabega obiska in predrage najemnine je čez en mesec obupal.«
Gori, gospodična. Svetovne filmske uspešnice so precej hitro prišle tudi k nam. »Pred vojno je v kinematografski obrti vladala konkurenca, zato je bilo treba ljudem ponuditi tisto, kar je bilo aktualno.« V vsakem kinu so igrali drugi filmi, cene vstopnic so bile precej podobne – a znotraj ene dvorane je bil razpon cen precej širok. »Razmerje med najcenejšo in najdražjo vstopnico je bilo lahko tudi ena proti tri, odvisno od tega, kako blizu platna je bil sedež – najcenejši so bili pred platnom.« Pogosta nevarnost – in neredko vzrok za zaprtje dvorane – so bili požari. Leta 1930 so ga imeli tudi v Ljubljanskem dvoru, ko se je vnel filmski trak. »Po nepreverjenih podatkih naj bil požar kriv tudi za zaprtje kina Moste kmalu po 2. svetovni vojni. Imam pričevanje dveh, ki pravita, da je prišlo do eksplozije, pri kateri je operaterja vrglo skozi okno na cesto.«
Pojdi in poglej. V Ljubljanskem dvoru so januarja 1930 Ljubljančani prvič slišali zvočni film – ampak le na časnikarski projekciji. Premiero so odpovedali in prvi zvočni kino je postal kino Matica. V Ljubljanskem dvoru so filmi dokončno spregovorili šele leta 1933, dve leti pozneje pa se je preimenoval v kino Sloga. Tehnično je zmeraj bolj zaostajal, to pa je krojilo tudi njegovo programsko politiko. Konec petdesetih je bila Sloga znana kot »pištol'ca kino«, ker so v njej pač vrteli vesterne in kriminalke. Kasneje so spored dopolnili še z naključnim erotičnim filmom. Ko je leta 1966 danski erotični film Kozel v raju privabil več kot 56.000 obiskovalcev, je tedanji programski vodja Saša Jarc vzdihnil: »Če bi vedel, da bo tako uspešen, bi ga uvrstil v kino Union.« Iz česar lahko (povsem pravilno) sklepate, da Ljubljančani do erotičnih filmov niso imeli odklonilnega odnosa. Prav nasprotno, pravi Klemen: »Vsakič, ko se je pojavil kak tak naslov, so ga prišli gledat novi in stari firbci. Kaj svežega, očem do takrat nedostopnega je imelo fenomenalen obisk.«
In ja, obstajala je cenzurna komisija, ta je na primer večkrat zavrnila Hladnikovo Maškarado, erotični filmi je pa niso motili. »Po letu 1948 je Jugoslavija postala bolj odprta za zahodni trg, takrat je bil tudi naval ameriških filmov. Zakonske omejitve, ki bi prepovedovala te naslove, ni bilo. Govorimo o erotičnih, ne o pornografskih filmih. Pornografija je bila prepovedana do leta 1977. Po zakonu iz leta 1974 je bilo treba pri erotičnih filmih zgolj paziti, da so film najavili z opozorilom: mladini do 15. leta starosti ni bil dovoljen ogled filma.« Končni razsodnik v zadevi, mimogrede, so bile blagajničarke Sloge.
»Treba je vedeti, da so bili ti erotični filmi, predvsem na začetku, zelo pazljivo zapakirani. Prodajali so jih kot ljubezenske komedije, še najpogosteje pa kot 'spolno vzgojni film'. Prvih pet let po prvi erotični uspešnici Kozel v raju Sloga sploh ni bila definirana kot erotičen kino, to se je zgodilo pozneje, po letu 1971. Sloga je bila tehnično zaostala, ni imela širokega formata slike, erotični filmi pa imajo slabšo produkcijo, zato je bila to po svoje dobra rešitev. Po letu 1978 pa je erotična vsebina povsem prevladala.«
Tramvaj Poželenje. Erotični kino so poznali (in obiskovali) tudi obiskovalci od drugod. »Sloves Sloge se je zelo razširil, zanjo niso vedeli le v Sloveniji in Jugoslaviji, sloves se je širil predvsem na vzhod. Eden najbolj znanih naslovov, ki so jih vrteli v Slogi, je sloviti Cesarstvo čutil, ki je privabil več kot 60.000 gledalcev. Največja uspešnica dvorane pa je vsekakor (ameriški pornografski) film Strasti iz leta 1986 s 101.000 gledalci. »Film Strasti je najbolj gledan film od vseh. To je fenomenalen rezultat, preko sto tisoč gledalcev v eni sami dvorani! To je naredil samo še film, To so gadi v kinu Union (112.000). Strasti so bile res nekaj fenomenalnega, po pripovedovanju zaposlenih so prihajali ljudje iz različnih sfer prodajat firbec, mnogi tudi po večkrat. Veliko je bilo tudi turistov oziroma gostov iz bivše Jugoslavije.« Novembra 1987 so skušali ogled filma popestriti še z erotično predstavo: »Po besedah zaposlenih je bilo zelo smešno, bili sta dve predstavi (obe razprodani), štiri punce in fant, ki so na odru Sloge odplesali striptiz. Več je bilo smehljanja kot kakšne resne erotike.«
S prihodom videokaset je začel obisk v kinu upadati in Slogo so v začetku junija 1992 zaprli. To ime je kino nosil 57 let. Konec Sloge pa ni bil tudi konec kinodvorane – še isti mesec so jo znova odprli, tokrat kot reprizni kino Dvor. Leta 2001 se je na obrobju mesta odprl multipleks Kolosej in dvorane v mestu, tudi Dvor, so začeli zapirati. Marsikatera se ni nikoli več odprla, Dvor se pa je, tokrat (leta 2003) kot Kinodvor.
