Nenavadne poroke so v modi, Aljaževa in Suzanina je bila precej drugačna že na začetku, saj sta se k obredu pripeljala on v rdečem, ona pa v belem fičku (namesto v kakšni odbiti limuzini). Mladi par, ki živi na turistični kmetiji Široko, le streljaj od Tolminskega Loma, si je najsrečnejši dan v življenju zamislil slikovito in po šegah, ki jih poznajo veseljaški Primorci. Le pri vprašanju, kako pa kaj poročno potovanje, se je zataknilo. Ženinov oče je šel po poroki kar v pražnji obleki v hlev in tudi mlada dva bosta »odpotovala« na njive in travnike, kjer priganjajo jesenska opravila.
Aljaž je zgovoren in postaven dvometraš, zato me je malce začudilo, da je bil njega dni z dekleti precej neroden. Ko je prišla na njihovo turistično kmetijo praktikantka, takrat 17-letna Suzana, mu je bila takoj všeč, a se ji ni upal približati. Čedna je, zato ji snubcev ni manjkalo, ampak Aljaž je bil kot njen mentor le v rahli prednosti. Iskrica je preskočila – in vas je postala pozorna na pravkar rojeno vasovanje. Ne brez razloga, saj imajo v Lomu precej nenavadno presenečenje za mladi par: vaška mladina dvigne avto na lesena polena, klocne jim pravijo, odkupnina, da avto snamejo, pa je 54 litrov vina. Aljaž je svoj dolg že pred časom poravnal, drugače pa je bilo s Suzano, ki zaradi svojih rosnih let takrat še ni imela avta, so ji pa zato na večer pred poroko pred njuno skupno hišo na brezo privezali moped, in to kar pet metrov od tal.
Pred oltar – v fičku. Aljaž je vnet ljubitelj fičkov, njegov je živo rdeč, zato ni seveda nič nenavadnega, da se je peljal na poroko s svojim ljubljencem. Bolj nenavadno je, da se je pripeljala z belim fičkom tudi Suzana, lastnica avta pa je dekle Aljaževe priče. Vsekakor paša za radovedneže.
Seveda so morali prej mimo šrange, ki je na Primorskem resna zadeva. Vaščani so za Suzano zahtevali deset tisoč evrov plačila in s tem užalili Aljaža, saj je menil, da je tako »fejst » punca vredna vsaj dvakrat več. S tem so se seveda vsi strinjali, potem pa so se pri nekoliko višji izklicni ceni začela pogajanja. Ženin je našel kar precej napak na partonu, kot Primorci pravijo slavoloku, ki ga na večer pred poroko po starem običaju pripravijo pred domovoma neveste in ženina. In je na koncu plačal za nevesto »le« 500 evrov.
Večina je bila takrat prepričana, da je ceremonij konec, a smo se pošteno ušteli. Aljaž je namreč moral dokazati, da je vreden neveste. Spopasti se je moral z ličenjem v žensko oblečenega moškega, lakiranjem nohtov in podobnimi lepotnimi operacijami, zataknilo pa se je pri prenašanju polnih kozarcev, tudi pod palico. Polil se je z vinom, a so packo izprali in srajca je bila pred matičarjem že suha.
Špalir iz fičkov. Pred Tolminskim muzejem, kjer sta Suzana in Aljaž dahnila usodni da, so ju čakali prijatelji, lastniki fičkov iz vse Slovenije, ki so bili lepo postrojeni v dve vrsti; med njima so si mladoporočenca in svatje utirali pot v poročno dvorano. »Nekaj minut smo zamujali, zato je župan, ki naju je poročal, vprašal, ali smo prišli s fičotom, in ko sem prikimal, je rekel, da nam je potem pa vse oproščeno.«
Pred cerkvijo je bil prizor nekoliko drugačen – namesto belega in rdečega fička, ki so ju vsi pričakovali, so zagledali osla, vpreženega v voziček, v njem je bila nevesta, voznik pa je bil seveda Aljaž.
Svoje je k vzdušju prispevala tudi župnikova pridiga, v njej je med drugim govoril o svatbi, na kateri je Jezus naredil vino, ker ga je zmanjkalo. »Si predstavljate, da bi danes na Širokem zmanjkalo vina?« je na koncu zabelil priliko.
Aljažev oče Julij je takoj po cerkvenem delu poroke odhitel domov in se kar v obleki in kravati odpravil na pašnik po krave, medtem ko je mama že čakala v hlevu, da jih pomolze. Tako je na kmetiji, kjer delo ne čaka, pa četudi se poroči gospodarjev sin.
Mladoporočenca sta se na Široko pripeljala, ko je na zemljo že padal mrak, a sta kljub temu želela narediti še eno, tokrat manj uradno zaobljubo na grebenu nad domačijo, kjer je Tona Kravanja po Aljaževem naročilu postavil znamenje ljubezni. Gre za leseno skulpturo v obliki srca, ki spominja tudi na dva laboda, h kateri sodita klopci, na kateri se mladoporočenca lahko usedeta in opazujeta naravo. In se malo pocrkljata.
Da bo Suzanin in Aljažev zakon res trden, sta se še enkrat podpisala, tokrat v meter veliko in lesene platnice obdano knjigo zaljubljencev, z ogromnim svinčnikom. Knjiga, ki jo bodo hranili na turistični kmetiji na Širokem, bo odslej namenjena vsem tistim, ki se bodo poročili na Širokem (tri civilne poroke so že bile tam), ali pa tistim, ki se pridejo na to izjemno panoramsko prizorišče zgolj fotografirat.
Svatba s kmečko pojedino. Ker Bevkovi večino sestavin, ki jih uporabljajo v kuhinji, pridelajo sami, se je Aljaž odločili, da bo na njegovi poroki na jedilniku kmečka pojedina. Kuhali in stregli so Aljaževi učenci, sosedje in prijatelji, tako da je bilo vse v domači režiji. Aljažu so kakopak prepovedali vstop v kuhinjo.
Veselica je bila seveda nepopisna, ko pa sem vprašala, kam gresta na poročno potovanje, je bil odgovor kratek: »Na njive, travnike in po drva, kjer nas čaka obilica dela, ki smo ga zaradi poroke v zadnjih tednih zanemarili.« Dan po poroki je bil na kmetiji še dobrodelni koncert, na njem so zbirali denar za malo Kristino, ki jo je doletela huda nesreča. Ko se je družina vračala domov v oddaljeno gorsko vasico, je po bregu priletel kamen, prebil avtomobilsko steklo in povzročil punčki hude poškodbe glave ter trajne posledice, potem pa je zbolel še oče, edini zaposlen v sedemčlanski družini. Dobrodelni koncert je bil gotovo češnja na poročni torti Aljaža In Suzane, saj je občutek, da nekomu pomagaš, največ vreden.
