S svojo zgodbo o organizaciji Food for life je sicer presenetil, a ni kaj dosti povedal o sebi in svoji vlogi v njej. Šele njegova knjiga Food Yoga pojasni, s kom imamo opraviti. Redki ljudje so tako skromni, ob tem, da je vse njihove dosežke nemogoče predstaviti.
Leta 1974 je starejši indijski swami Srila Prabhupada, pretresen in užaloščen ob pogledu na skupino vaških otrok, ki so na ulici bili boj s psi za ostanke hrane, svojim učencem joge rekel: »Nihče v krogu deset milj od templja ne sme biti lačen. Hočem, da takoj začnete streči hrano!« Privrženci Krišne so s tem dobili navdih, Avstralec Paul Rodney Turner pa je to idejo vzel za svoje življenjsko poslanstvo in dosegel, da se je razširila ter oprijela po vsemu svetu. Pri tem je bil tako uspešen, da imamo humanitarno organizacijo Hrana za življenje tudi v Sloveniji, sicer pa deluje v več kot 60 državah po svetu ter v njej dnevno razdelijo že več kot milijon in pol obrokov.
Začel je kot menih. Paul se je rodil v Sydneyju leta 1963. Pri 19. letih je zapustil dom in nekaj časa samotarsko živel v Modrem gorovju. Nato se je vključil v ašram, poln podobnih duhovnih iskalcev, in se zaobljubil celibatu. Naslednjih 14 let je študiral starodavne nauke iz Ved, kot jih je učil Bhaktivedanta Swami. Kot menih se je naučil kuhati vegetarijansko in bil pogosto vse nedelje in praznike glavni kuhar, včasih tudi za več kot 300 gostov. Želja, da bi se posvetil indijski kulturi gostoljubja, pa ga je navdihnila, da je začel svoj projekt ozaveščanja. Izhajal je iz stare vedske misli, da je s hrano najlažje širiti svetovni mir in ljubezen. »Verjetno mi je ljubezen do dajanja hrane in idejo nehote vcepil že oče, ki je vedno gostil brezdomce ali ljudi z ulice pri nas doma brez zavor, ne glede na spol ali raso,« je povedal Paul.
Več kot polovico življenja za projekt. V naslednjih 25 letih je potoval po več kot 50 državah po vsej Evropi, Aziji in Južni Ameriki ter pomagal postavljati na noge organizacijo FFL. Uspelo mu je zbrati na milijone dolarjev sredstev, začel se je pojavljati na televiziji in radiu ter se srečevati s številnimi vladnimi uradniki. Leta 1994 je napisal tudi knjigo, nekakšen uradni priročnik organizacije FFL za boljše usposabljanje prostovoljcev. Organizacija FFL je kajpak kmalu presegla skupnost Krišne in postala mednarodna. Morda se nam zdi čudno, da nekdo deli hrano brezplačno, čeprav je še sam nima dovolj, a takšne nesebične poteze gostoljubja so bile pogoste v vaseh stare Indije, od koder izhaja Paulova filozofija. »Je kdo lačen? Prosim, pridite k meni domov, kjer je moja žena pripravila jed. Imamo dovolj, da nahranimo 20 lačnih ljudi. Pripravila je najboljši riž, kari in puris (ocvrt kruh). Ne bom pojedel svojega obroka, dokler vem, da ni vsak moški, ženska in otrok v moji vasi sit.« Paul trdi, do so take stavke glasno izgovarjali vsi duhovni učitelji in voditelji v tistem obdobju.
Vedno prvi. Med svojim delovanjem je Paul Rodney Turner obiskal mnogo kriznih žarišč in prizorišč naravnih katastrof ter tam pomagal, vodil in usmerjal prostovoljce organizacije FFL. Bil je v vojni coni v Sarajevu, tam so skrbeli za sirotišnice, domove za ostarele, bolnišnice, inštitut za prizadete otroke in kletna zavetišča vsak dan v triletnem konfliktu. Približno 20 ton hrane so razdelili od leta 1992. Ni malo takih, ki ga zaradi tega enačijo z materjo Terezijo.
Ko je potres leta 1993 uničil indijski Latur, so se prostovoljci FFL odpeljali 300 kilometrov daleč, da so na prizorišču nesreče poskrbeli za 52.000 obrokov, oblačila in medicinsko opremo za prebivalce v stiski. Leta 2004 so bili prvi prostovoljci na Šrilanki in v Indiji ter v mesecih takoj po cunamiju ponudili ljudem več kot 350.000 sveže skuhanih obrokov, zopet skupaj z zdravstveno oskrbo, vodo, oblačili in zavetjem. Misel, ki jo je takrat izrekel eden od znanih indijskih generalov, je odjeknila po vsem svetu, in sicer da so prostovoljci FFL večji borci kot njegovi lastni. Ko je videl, da ne samo, da ljudem skuhajo zastonj, ampak se tudi zelo trudijo, da pride hrana topla, čista in sveža med vse ponesrečence, je bil osupel. Vladna pomoč niti približno ni tako učinkovita ali predana svojemu cilju. Jasno, Paul od vseh prostovoljcev zahteva, da morajo ljudem ponuditi najboljše, kar zmorejo, in da če je hrana »onečaščena«, niso naredili nič. Zato ne govorimo o konzervah s pretečenim rokom ali suhih vojaških obrokih, temveč o krožnikih toplega riža, zelenjave z okusnimi omakami, močne juhe, sladice. »Vsaj nekaj, česar se človek lahko razveseli med tistim razdejanjem,« nam je o tej predani obliki delovanja povedal Paul.
