»Zdaj je pa čas, da greste lulat. Umijte si roke, hitro nazaj v igralnico in na svoj prostor, ker bomo jedli.« Ali pa ko si končno prišel do svoje najljubše barvice in začel risati: »Otroci, hitro pospravite barvice, ker bomo šli na sprehod.« Ne vem, kako je v vrtcih danes, pred petnajstimi leti, ko je tja hodila moja hči, ni bilo kaj dosti drugače. Enkrat ji je celo ušlo v hlačke, ker ji je vzgojiteljica prepovedala na stranišče, češ da je zdaj čas za spanje.
Res je preprosteje, sploh če je v skupini veliko otrok, če se vsi držijo reda. Drugo vprašanje pa je, ali je to za otroke dobro. Podobno vprašanje si je pred več kot dvajsetimi leti zastavil tudi psihiater in psihoanalitik doktor Matjaž Lunaček. Ko je v vrtec vozil svoja otroka, je ugotovil, da so programi usmerjeni predvsem v kognitivni razvoj otrok, premalo pa se ukvarjajo z njihovimi čustvi. Potem pa mu je nekega dne nekdanja vodja enote Viških vrtcev, psihologinja in psihoterapevtka Renata Bačer, predlagala, da bi vzgojiteljicam predstavil, kako na duševni razvoj otroka gledajo psihoanalitiki. Kmalu je ideja o dodatnem izobraževanju vzgojiteljic prerasla v nov projekt. Z Bačerjevo sta zasnovala vzgojno prakso, edinstveno tudi v mednarodnem merilu. Postavila sta nekakšen družinski model obravnave otrok, ki uspešno deluje že 20 let.
Model idealne skupine. V skupini je največ enajst otrok, starih od eno do pet let in pol. Enakovredno so porazdeljeni po starosti in spolu; to pomeni, da imajo v skupini vedno starostni par, deklico in dečka, ki sta stara približno eno leto, dve leti in tako naprej. Vodi jih stalen vzgojiteljski par, moški in ženska, ki si prizadeva razumeti dinamiko skupine ter posamezne otroke v njej. In da, otrok, ki bi rad risal, to lahko počne takrat, ko si zaželi. Različna starost otrok je v praksi pokazala, da starejši otroci razvojno naprej potegnejo mlajše, mlajši pa starejšim omogočijo, da se spustijo na nižjo raven in podoživijo, česar niso poprej dobro predelali. Hkrati mlajši otroci starejše učijo strpnosti. Otroci v tej skupini so zelo povezani med seboj, pogosto razvijejo zelo močne prijateljske vezi. V psihoanalitični skupini so zelo pomembni tudi starši. Dvakrat na mesec se dobijo z vzgojiteljema v skupini, ki deluje po demokratičnih načelih.
Projekt se ves čas razvija. Prvih osem let sta nad projektom kot supervizorja bedela doktor Lunaček in gospa Bačerjeva, zadnjih 12 let pa se razvija po zaslugi vzgojiteljskega para, Brede Pavlovič, diplomirane vzgojiteljice in specializantke psihoterapije, ter Siniše Borovičanina, pedagoga in sociologa. Celo tako uspešno, da ne potrebuje prav nobenega oglaševanja. Dober glas se namreč že 20 let širi zgolj od ust do ust. »Še vedno se srečujemo s prvimi starši, ki so pripeljali otroke v našo psihoanalitično skupino. Najstarejši so sedaj že na fakultetah. Vsem otrokom, ne glede na to, koliko so stari danes, je skupno, da so socialno kompetentnejši in verbalno spretnejši. V današnji družbi, ki vse bolj producira narcistično naravnane ljudi, ti otroci izstopajo, saj imajo dobro postavljene temelje, zato jih družba ne more 'povoziti',« je povedala Breda Pavlovič, ki v tem projektu sodeluje od začetka.
Vedno sem iskala drugačne poti. Takrat 35-letna vzgojiteljica z že kar nekaj leti prakse je z odprtimi rokami sprejela možnost, da sodeluje v novem projektu. »Tudi zato, ker me je zanimalo, kako bi lahko otroka bolje razumela.« Na začetku je bilo kar naporno. »S starši smo se enkrat mesečno dobivali na superviziji, veliko smo študirali strokovno literaturo – Sigmunda in Anno Freud, Melanie Klein. Kljub veljavnemu kurikulumu sem morala ves čas misliti na to, da je na prvem mestu otrok, pomembno je, da ga razumeš. Ja, težko je bilo. Tudi sama sem se spreminjala in to je težko.«
Nič ni narobe z njimi. Jo je kdaj zmotilo, da se njihov projekt imenuje psihoanalitična skupina? Prva asociacija na ime je pač ležanje na kavču. »Pogosto ljudje mislijo, da je z otroki, ki obiskujejo psihoanalitično skupino, kaj narobe. Nič ni narobe z njimi. Odločitev za vključitev v skupino sprejmejo starši. Pri nas nanje gledamo kot na otroke, ki zahtevajo celega človeka in ta ne potlači njihovih impulzov. Naloga naju s Sinišem je, da otrokom omogočiva prehod iz posameznih razvojnih faz s čim manj zastoji. Zato slediva njihovim trenutnim potrebam. Otroci v skupino vnašajo tudi svoje vsebine. Nikoli jih ne zavrneva, da zdaj ni časa za to. Ker so otroci različno stari, je delo z njimi po eni strani zelo individualno, kar pa hkrati ne pomeni, da ne delujemo tudi kot skupina. To nam omogoča družinski vzorec delovanja.«
Dober temelj za vse življenje. Siniša Borovičanin se je psihoanalitični skupini kot vzgojitelj pridružil pred 12 leti. »Psihoanaliza me je že med študijem zelo privlačila in sem se prijavil.« Se tudi njemu zdi težko? »Ves čas, saj je delo v taki skupini kot nekakšen laboratorij, v katerem s kolegico Bredo raziskujeva. Midva poskušava določiti obliko, koliko otrokom strukturirati dan, da se počutijo varne, hkrati pa lahko še raziskujejo. Najino sodelovanje je zgled demokratičnega sodelovanja tako za otroke kot za njihove starše. Starševska skupina se sestaja dvakrat mesečno, udeleženci pa se enakopravno izrekajo o vseh stvareh, ki se tičejo posameznega otroka ali skupine. Vse je lahko pomembno, odnosi med partnerjema, dogajanje doma in v skupini. Gre namreč za to, da je vzgoja teh otrok naša skupna stvar, ne samo staršev ali naju. Starše poskušava usposobiti, da bi svoje otroke slišali. Nikoli pa jim ne predavava, do uvidov jih popeljeva s pogovorom.«
Otroci z drugega planeta. »Vaši otroci so, kot bi bili z drugega planeta,« je Poloni Oblak, mami šestletne Naje in dveletne Inje, rekla Najina učiteljica. »Naja je bila v tej skupini polnih pet let. Ker smo želeli to izkušnjo omogočiti tudi njeni mlajši sestri, smo jo letos iz drugega vrtca prepisali sem. Lani na žalost ni bilo prostora.« In kaj je tisto, česar drugi vrtci ne omogočajo? »Naja je veliko bolj senzibilna kot večina drugih otrok. Zna prepoznati in ubesediti svoja čustva. Tudi kadar pristopi k drugemu otroku, ga najprej vpraša, ali sme. Če se nekdo ne počuti dobro, se zna umakniti, upošteva želje drugih, fantovski agresiji se raje umakne. Učiteljica v šoli nam je povedala, da sta naša Naja in še en fantek, ki je tudi obiskoval psihoanalitično skupino, pridna. Meni sicer beseda priden ni preveč všeč, saj jo ljudje običajno povezujejo z ubogljivostjo ali s tem, da je otrok nemoteč. Še vedno jo tudi učimo, da se mora postaviti zase in postaviti svoje meje.«
V vrtec z nasmehom. Kaj pa Inja? »Čeprav Inja v psihoanalitično skupino hodi šele od začetka septembra, se že vidi razlika. Lani je bila v drugem vrtcu v skupini 14 enako starih otrok z dvema vzgojiteljicama in se je vse odvijalo po strogo določenem urniku. V tej skupini ji je sedaj omogočeno raziskovati (tako sebe kot okolico) in vzgojitelja spoštujeta njeno osebnost. Vidno se je sprostila in v vrtec hodi z nasmehom na obrazu. Zdi se mi, da sploh nima občutka, da je v vrtcu, ampak pri veliki družini. Ti otroci so tudi zunaj vrtca zelo povezani, saj jih vzgojitelja znata povezati med seboj. Ko zapustijo vrtec, se še vedno družijo. Moram priznati, da je ta skupina povsem spremenila našo družino, tudi moj in možev pogled na svet.«
Več sodelovanja staršev. »Staršem za vpis ni treba izpolnjevati posebnih pogojev,« je povedala Barbara Požun, ravnateljica Viških vrtcev. Lahko pa se zgodi, da vzgojitelja in starši po pogovoru presodijo, da nimajo enakih pričakovanj. »V tej skupini se od staršev namreč pričakuje več aktivnega sodelovanja kot v drugih skupinah, in to od obeh. Zadnjih pet let, odkar sem tukaj, je samo ena družina izpisala svojega otroka iz te skupine. Šlo je, kot že rečeno, za različna pričakovanja.« Kaj pa cena? »Kljub nekemu nadstandardu starši po uvrščenem dohodkovnem razredu skladno z lestvico plačujejo ceno programa za kombinirani oddelek. V dogovoru z njimi pa mesečno donirajo vsoto, s katero krijemo razliko v plači med sistemiziranim delovnim mestom pomočnik vzgojitelja – vzgojitelj.«
