Determinator (določevalec vrste, op. a.) in mikolog, ki premore tudi ogromno domače in tuje literature, vsako leto v domačem Bovcu pripravi razstavo gob, obiskovalcem pa postreže z gobovo juho. Odlično se namreč znajde tudi za štedilnikom.

Bojan se vsega loti resno in dosledno in tako je vzel tudi najin pogovor. »Primerno se obleci in obuj, ker bova šla v gozd,« me  je opozoril, ko sva se dogovarjala za srečanje. Dogovorjena sva bila na čudovit sončen jesenski dan in na moj dvom, ali sva izbrala pravega, me je potolažil: »Nekaj bova gotovo našla, te pa opozarjam, da bova danes pustila pri miru jurčke im mušnice. V Sloveniji imamo toliko gob, ki so veliko okusnejše od jurčkov. Mušnica pa je tudi že tako izrabljen fotografski motiv, da ne bi izgubljal besed.« Bojan ni klasičen gobar, ki skrbno skriva svoje terene, pravi, da je gob za vse dovolj. »Četudi nekdo teren obišče pred menoj, vedno ostane še kaj zame,« je povedal in poudaril, da raje kot za hrano gobe nabira za raziskovanje. »Vsako posebej zavijem v folijo in odnesem domov, kjer jo proučim in ob tem zelo uživam. Sicer pa svoja dognanja redno pošiljam tudi gozdarskemu inštitutu, ki je leta 2005 začel urejati podatkovno bazo za evidentiranje gob, ki rastejo na območju Slovenije.«

Pred gobo na kolena. Nemalo sem bila presenečena, ko se je takoj, ko je zagledal gobo, spustil na kolena. Najprej jo je pazljivo opazoval, presodil, kakšne vrste je in ali je užitna. »Gobo si najprej ogledam, in če presodim, da je denimo stara in zato neprimerno za uporabo, jo pustim. Zmotno je mišljenje nekaterih gobarjev, da jo moraš odrezati. Gobo pravilno naberemo tako, da bet zavrtimo, jo vzamemo v roko, odrežemo spodnji del beta, ostanek vrnemo na rastišče in ga pokrijemo z listjem. Potem jo temeljito očistimo s čopičem na drugem delu gobarskega noža in položimo v košaro. Gob nikoli ne umivamo z vodo. Doma jih, če so mokre, obrišemo s suho bombažno krpo, če pa je na njih še umazanija, uporabimo vlažno krpo.«

Veselo sva kolovratila po gozdu in pravljičnih jasah, daleč od hrupnih pohodnikov, jaz pa sem ga spraševala, kako veš, da nimaš v loncu neužitne gobe. »Vse je larifari. Edini zanesljiv pokazatelj, da je goba užitna, je prepoznavanje, zato naj gob ne nabira kdorkoli.  Za uspešno gobarjenje je treba imeti znanje. Pomaga seveda tudi literatura, a nikar v gozd ne hodite s knjigami in priročniki. Raje si gobo odnesite domov, zato imejte vedno pri sebi rolo aluminijaste folije, kamor jo zavijete. V gobarski literaturi so fotografije s popolnimi primerki, ki se včasih malo razlikujejo od tistih, na katere naletimo v naravi, in to nas lahko hitro zavede. Sicer pa je najbolje, da se začetniki v gozd podajo z izkušenim gobarjem ali se udeležijo katerega izmed tečajev, ki jih prirejajo gobarska in mikološka društva.«

Več kot 12 milijonov klikov. Bojan na spletni strani www.gobenabovskem.si predstavlja 466 vrst gob, ki jih je raziskal v šestih letih. Zraven je dodal 26 receptov gobjih jedi. Vsaka goba je predstavljena s fotografijo, slovenskim in latinskim imenom, podatkom o užitnosti, značilnostmi, uporabnostjo in opombami, kamor Bojan zabeleži posebnost ali kaj takega, kar bi moral gobar vedeti o gobi. Seveda pa spletna stran vsebuje še obilico informacij in forum, kjer je moč zastaviti vprašanja, na katera pridno odgovarja. Obisk je neverjeten, saj je zabeleženih že več kot 12,5 milijona klikov. 

»Letos gobarska sezona ni bila najboljša,« mi je razlagal naprej med vandranjem po gozdu. »Vse je odvisno od narave. Zima se je zavlekla krepko v pomlad, dolgo so bile nizke temperature, potem pa obilica dežja, kar je za rast gob sicer dobro, a le v kombinaciji s primernimi temperaturami. Takoj za tem sta nastopila vroče poletje in suša. Tudi listje so drevesa začela letos odmetavati veliko prej kot običajno in zato so mnoge gobe skrite našim očem.« No, takrat mi je postalo jasno, zakaj moje oči neuspešno švigajo po hosti, ne da bi ugledale kaj prida gob. A Bojan me  je opozoril, da je treba biti pri nabiranju dosleden, nikakor se nam ne sme muditi. In res, v košari se je kmalu znašlo obilo silno različnih gob.

Gobarstvo je strast. »Gobarjenje je strast, a jemati ga moramo tudi kot nekaj koristnega. Pa ne zaradi gob, s katerimi si obogatimo jedilnik in ozimnico, temveč zaradi dobrega občutka, da smo naredili nekaj zase. V naravi si človek nabere energije in svežih moči ter se giba, kar je seveda koristno za telo in zdravje,« je bil poučen Bojan in mi spotoma neutrudno kazal različne gobe ter razlagal, s katerimi jih lahko usodno zamenjamo. »Ravno letos me je klical kolega zdravnik, v ambulanti je imel  družino, ki se je po zaužitju gob slabo počutila. Povedal sem mu, katera goba bi lahko bila usodna. Enega od članov so poslali na zdravljenje v ljubljanski klinični center in kasneje sem izvedel, da je bila moja domneva pravilna,« je razlagal in mi takoj tudi pokazal, kako lahko užitne in neužitne gobe rastejo skupaj, zato si moramo pazljivo ogledati prav vsako posebej.

Kaj pa kultura? Bojan je povedal, da so obiskovalci gozdov v zadnjih letih postali bolj kulturni, saj redkeje vidi pohojene in zbrcane neužitne in stare gobe. »Všeč mi je, če se za gobe zanimajo tudi otroci, in zato sem vesel sodelovanja z vrtci in osnovnimi  šolami, ki redno obiskujejo tudi mojo gobarsko razstavo. Tudi sam sem se z gobami srečal že kot otrok, ko sem jih nabiral s staro mamo in kasneje očetom. Takrat je sicer šlo za tiste tri ali štiri osnovne in najbolj iskane gobe, kasneje pa sem ugotovil, kako pisan in zanimiv je ta gobarski svet. Sam nabiram in raziskujem gobe na območju bovške občine, kjer naj bi jih po nekaterih ocenah raslo okoli 3000 vrst, zato me čaka na raziskovalnem področju še ogromno dela, sila vesel pa bi bil, če bi se mi pridružil kakšen posnemovalec. Bovška namreč ne sodi med slovenska 'top' gobarska območja, kot so denimo Pokljuka, Dolenjska, Štajerska, a  prav zato je še toliko zanimivejše. Sicer pa je zaradi povečini strmih in težje prehodnih terenov zanimanje za gobarjenje tod manjše.« Priznal je, da čeprav o gobah veliko ve, je še ogromno stvari, ki bi se jih rad naučil. Pogreša več slovenske literature s tega področja, kar pa se tiče spletnih portalov, jih je kar nekaj, a so zgolj povprečni. »Veliko ljudi me kar po telefonu vpraša za nasvet, a tako jih nič kaj rad ne delim, raje vidim, da pride gobar k meni in se na lastne oči prepričam, kaj se je znašlo v njegovi košari.«