Kolikor so nabrali, toliko so lahko zastonj odnesli. Fižolova solata jim bo tako še nekaj dni zelo teknila, še posebej ker je bil fižol pridelan ekološko.
In kje raste zastonj fižol? Marjan Natek, ekološki kmetovalec iz vasi Pondor: »Zgodila se je suša. Vedel sem, da se ne splača obrati fižola. Prodajamo zelenjavo, zato vem, kakšni morajo biti pridelki, da jih trgovina vzame – neoporečni, sicer jih kupci nočejo. Pod običajno ceno ga ne morem prodati, saj prodajajo ponekod na pogled lepši fižol iz Italije za samo en evro. Jaz ga za tako ceno ne morem. Treba je plačati ljudi, da ga poberejo, tu je še embalaža, odpeljati ga je treba v Ljubljano, preveč stroškov. Zato sem ga pustil.« Nekaj so ga ponudili sorodnikom, potem je Natek poklical Rdeči križ v občinah Tabor in Prebold, ali bi ga oni vzeli. Ker dolgo ni bilo odgovora in nobene želje po sodelovanju, čas pa je tekel, se je zbal napovedane prve slane, ki bi fižol uničila. Potem pa je po naključju srečal Marjana Kogelnika iz Ekocivilne iniciative in ta je v nekaj dneh uredil, da so prišli ljudje od vsepovsod ter pobrali skoraj ves fižol. Ženi je Natek na koncu dne dejal: »Res sem imel lep dan danes!«
Marjan Natek kmetuje na 16 hektarih zemlje, na polovici posadi zelenjavo, preostalo so žita. »Od cicibanov naprej so nas učili, da je pomembno samo to, da si lep in bogat. Zdaj pa imamo, kar smo vložili. To nas je pokopalo,« je povedal in dodal: »V kmetijstvu ni vse tako črno, kot eni menijo, sicer moj sin ne bi študiral agronomije. A prihodnost je v manjši, butični pridelavi. Mi na primer poskušamo z marmeladami, sokovi, vloženo zelenjavo.«
Ni se zgodilo prvič, da je šla letina. Povedal nam je zgodbo o 20 tonah čebule, ki je začela plesneti med čakanju na odkup. Ker se je to vleklo do pomladi, je bila pridelka deležna gnojna jama. Pred tremi leti je njegov kolega zaradi enakega razloga zmetal v jamo 50 ton čebule. Na Kozjanskem je kmet, ki je letos računal na okoli 50 ton ekoloških jabolk, a ker zaradi suše niso dovolj lepa in primerna za v trgovine, tudi on ne ve, kaj bo z njimi. Obstaja tudi kmet, ki je lansko zimo po Gorenjskem na široko ponujal tono in več topinamburja (sladek krompir) ter krompirja ekološke pridelave. Komaj kaj so ga ljudje pobrali. Seveda, treba je bilo ponj na njivo ...
Zakaj tako? Natek trdi, da »odkar zadruge skrbijo samo zase in za svojo rit, je postal kmet obsojen na milost in nemilost pri vseh«. Glavna zelenjava za zaslužek so zanj bučke (cukini), ki morajo imeti med 14 in 21 cm v dolžino (za Eurospin 14–18 cm), in solata, ki mora biti natanko takšne velikosti, da gre po šest glav v zabojček. Tako moraš nenehno opazovati pridelek, saj če zamudiš en dan, velikost ne ustreza več. Za ekološko kmetijo so zahteve trgovca (in kupca) skorajda neumne. Vedno se vse zruši na kmeta, je potožil. »Ko je treba plačevati koncesijo za uporabo vode, smo dobri, ko pa potrebujemo kredite za namakalne sisteme ali rastlinjak, ne. Seveda pa ni nobenega problema dobiti recimo nepovratna sredstva za traktorje. Kje je tu logika, kaj bolj potrebujemo? Traktor ali nekaj, kar bo zagotavljalo pridelek? Težko razumem našo kmetijsko politiko,« je zmajeval z glavo.
