Vprašanje »Kaj se je zgodilo z vstajo?« je bolj ali manj stalno na tapeti. Kje so protestniki? Kje so obrazi, ki smo jih na govorniških odrih najpogosteje videvali? Kje je uporniški duh, kje so zahteve, kje je akcija, ki se je napovedovala? Se je ulica, kot so jo radi imenovali nekateri, pomirila ali le pritajila? In – ali je obrodila kakšne sadove? Za komentar smo poprosili najvidnejše akterje preteklih vstaj.
Ob oddaji naše revije v tisk je do vstaje, napovedane za 29. oktober, še štiri dni. Ne glede na to, kaj si kateri od nas misli o tej obliki aktivnega državljanstva, bo udeležba na njej imela simbolno sporočilo. Ne glede na to, ali bo ljudi malo ali veliko, bo oboje pomenljivo. Ali se bodo ulice napolnile, težko napovejo tudi naši sogovorniki, čeprav so v središču dogajanja – Uroš Lubej, Sanjin Jašar in Lara Jankovič. Od nekaterih drugih žal odgovorov nismo dobili. Morda ni bilo časa, morda pa je bilo breme javnega izpostavljanja pretežko in ga ne želijo več nositi. »Želel bi si, da bi se vzdignila vsa Slovenija!« pravi Jašar, »a dejansko na cesti pričakujem okoli 1000 ljudi.« Bolj optimističen je Uroš Lubej: »Glede na situacijo v državi je absolutna dolžnost vsakogar, da se udeleži protestov. Politika bo svoje delovanje spremenila samo pod pritiskom. Lahko pustimo, da na politike vplivajo tajkunski in finančni lobiji, ali pa jim pokažemo, da oblast v tej državi pripada narodu in ljudem, ki tukaj živimo. Če kdo misli, da je interes Bruslja in Berlina blaginja tukajšnjega prebivalstva, naj si pogleda bedo, ki jo živijo Grki, Ciprčani, Španci in drugi. Ker mislim, da se ljudje v celoti zavedajo svoje odgovornosti za lastno usodo, sem prepričan, da bo udeležba na protestih dokaj visoka.«
Ljudje, kaj še potrebujete, da se boste dvignili? Da je stanje v državi danes slabše kot pred letom dni, se strinjajo vsi. »Treba je le izmeriti vrsto pred Rdečim križem, pa je vse jasno,« pravi Jašar. Tudi Lubej je kritičen: »Socialna situacija je katastrofalna. Ljudje morda še mislijo, da so v svoji revščini osamljeni, jo skrivajo in se je sramujejo, kot da bi bili sami krivi zanjo. Kmalu pa bo bolj ali manj vsakomur jasno, da smo priča vsesplošnemu obubožanju prebivalstva in pred politiko bo izredno zahtevna naloga, kako ohraniti ne samo politično, temveč tudi družbeno stabilnost. Gospodarski položaj je nedvomno slabši, kot je bil. Ampak še slabši bi bil, če bi bila na oblasti še vedno Janševa vlada s svojo uničevalno, sovražno in kolaborantsko politiko. Alenka Bratušek izkazuje nekaj milosti do najbolj obubožanih skupin (npr. pri zavrnitvi ideje o znižanju minimalne plače in z bolj pogajalskim pristopom k delavstvu – učiteljicam, medicinskim sestram, policistom) v javnem sektorju. Ampak to so le drobni premiki, medtem ko smer ostaja popolnoma enaka ter poglablja družbeni razkroj in siromašenje prebivalstva.« Laro Jankovič preseneča apatija ljudi in mirno prenašanje neznosnega: »Pri nas je to skoraj fenomen, mislim, da bi drugje že kaj gorelo. Slovenci tiho prenašamo, da smo na vrhu po korupciji, po davkih, najnižje pri povprečni in minimalni plači, da zaposleni delajo dvojno za pol manj, da doživljamo vsakodnevni mobing, izkoriščanje, brezposelnost, izseljevanje mladih, lakoto, umiranje socialne države in kratenje temeljnih človekovih pravic! Ljudje, kaj še potrebujete, da se dvignete?«
Iz ulice v četrtne skupnosti, na polja in v zadruge. Kljub vsemu izpričanemu nezadovoljstvu ljudi se je še spomladi razburkana gladina vsaj na videz umirila. Videti je, kot bi se vsak s svojimi problemi umaknil za zidove lastnega doma, se z njimi boril v zasebnosti lastne glave. Aktivisti pa vidijo tudi drugo plat. Številna gibanja, društva in projekte, ki so poligon ulice nadgradili z drugačnim razmišljanjem in delovanjem na področju gospodarstva in družbe. Vstaje se niso izpele, pravijo naši sogovorniki. Le prelile so se v bolj mirne, vsakodnevne stvari. »Vstaje se nikoli niso začele zato, da bi trajale v nedogled, in zahteve po tem, da bi ljudje nenehno protestirali, so nerazumne,« opozarja Lubej.
