»Življenje je treba predvsem živeti, ga jemati takšno, kakršno je, spremeniti tisto, kar misliš, da lahko spremeniš, z drugim pa se sprijazniti.« Dr. Zora Konjajev, sorodnica Josipa Stritarja (prijateljevala je z velikani slovenske kulture), me je očarala na prvi pogled: 21. decembra bo dočakala dvaindevetdeset let, pa ostaja mladenka v srcu in duhu, milini in nežnosti, jasnosti in resničnosti. Z vrednotami, ki jih je stkalo otroštvo in potrjevalo življenje, tudi partizanščina, in jih niso povozile niti bridkosti. »S precejšnjo mero razuma je treba pogledati na stvari, kadar se znajdeš v hudi kaši; škodljivo je reagirati zelo čustveno. Tudi meni se zgodi, da me kakšna stvar pahne v globoko žalost, v ogorčenje. Težko je, a trudim se pogledati na zadevo z različnih plati – in splezati ven.«
Po vojni ste končali študij medicine, vaše delo je bil regionalni center za novorojenčke – s pomembnimi novostmi.
Center je ustanovil Unicef, njihova strokovnjakinja iz Svetovne zdravstvene organizacije je ugotovila, da je naš oddelek na tako visoki ravni, da lahko postane center za usposabljanje kadrov za vso državo. Kot vodja službe za neonatologijo sem bila povezana s trinajstimi porodnišnicami, k nam so prihajali nedonošenčki. Ja, uvedla sem obvezno umivanje rok, v praksi pa sem spoznala tudi, kako pomemben je stik novorojenčkov s starši, zato sem uvedla obiske staršev in božanje nedonošenih otrok. Mati za otroka ni nevarna, ker se otrok med potjo skozi porodni kanal okuži z vsemi njenimi klicami, saprofiti: mati mu da s placento in osvojim kolostrumom protitelesa zanje! Takrat so preživeli le posamezni nedonošenčki, vsak dan sta bila dva mrtva, toda v vseh letih nismo imeli nobenega konflikta s starši, nikoli nismo slišali, da smo mi krivi, da je njihov otrok umrl.
Zakaj?
Zdravniki pravijo, da ne morejo odpreti oddelkov, da bi jih svojci nadzorovali – jaz pa sem želela, da starši vidijo, kako smo se vsi zgrnili ob otroku, kako se trudimo! Da se identificiramo z njimi in smrt otroka doživljamo kot svoj poraz.
Če potegnete vzporednico med zdravstvom takrat in danes, med človečnostjo in hlastanjem za titulami ter ugledom – kje in zakaj se je zalomilo?
Celotna klima je danes takšna: strašen individualizem, pohlep po dobičku, izgubile so se vrednote. Vsepovsod se pozablja na človeka. Že trideset let nisem na oddelku za nedonošenčke, a prav ponosna sem, da ta ekipa še vedno pelje takšen odnos do staršev, čeprav bi lahko bili okuženi s sodobnimi tendencami. Tudi v svetu so se izgubile vrednote: to tržno gospodarstvo s pohlepom, ko je samo dobiček vrednota, ni dobro. Svet gre v pogubo, a rešila ga bo samo kultura, samo vrednote, nič drugega. Saj zato je Slovenija propadala: odkar smo osamosvojeni, so pomembne čisto druge stvari.
Ampak ravno osamosvojitelji in vsi ob njih naj bi živeli te vrednote, konec koncev so bili deležni vseh dobrin socializma!
Ljudje smo narejeni iz različnega testa, nekateri nagnjeni k dobremu, nekateri k zlu. Če sta tvoj cilj oblast in dobiček, ne moreš biti dobrosrčen, socialen, usmiljen, navsezadnje gre tako daleč, da greš preko trupel. Na žalost se človek tudi kvari, je pokvarljiva roba. Mi, zdravniki, smo nekoč dežurali zastonj, deljen delovni čas je bil mučen za nas matere, a bili smo navdušeni: ob sobotah in nedeljah smo hodili gradit, moja mama in oče sta, čeprav stara več kot šestdeset, hodila graditi Litostroj. Z veseljem!
Odnosi se spreminjajo, tudi odnos med zdravnikom in bolnikom. Kakšen mora biti zdravnik?
Predvsem mora vzbuditi zaupanje, sicer tudi zdravljenje ni kaj prida, ljudje morajo videti, da zdravnik želi dobro. Ko sem prišla k neki zdravnici, me je ta prepoznala in povedala, da je rodila deklico in da je bila ta premeščena v Ljubljano. Ko je smela k otroku, je rekla, se ji je odprlo nebo, ker je smela biti v bližini. Še več, sestra ji je rekla, naj jo vendar poboža, ker dojenčica komaj čaka na to … Tako malo je treba v medčloveških odnosih in tako grdo jih vsi kvarimo!
