Nad nekoč romantično peščeno plažo libanonskega antičnega mesta Sidon se danes dviguje 40-metrski kup odpadkov. Struga reke Ciliwung v Indoneziji je zaradi odpadkov, ki jih zmečejo vanjo, še komaj vidna – v tej smrdljivi strupeni čobodri, polni človeških odplak, čofotajo otroci, matere perejo perilo, pomivajo posodo. Življenje v Severnem Pacifiku umira zaradi velikega otoka iz smeti. Na svetu vsako leto proizvedemo milijardo ton odpadkov, ki uničujejo naš planet. Skrajni čas je za korenite spremembe. To je sporočilo pretresljivega filma Smeti, ki so ga prejšnji ponedeljek dvakrat predvajali v prepolni dvorani kina Šiška.
Iz vesolja se ne vidi nič, šele ko na Zemljo pogledamo od blizu, vidimo največjo sramoto človeštva – odpadke, začne zgodbo o smeteh z oskarjem nagrajeni igralec Jeremy Irons. Na svojem popotovanju okoli sveta obiskuje čudovite, a zaradi onesnaženosti spremenjene kraje ter raziskuje razsežnosti in vplive globalne problematike odpadkov.
Grozljivi podatki. Vsako leto zavržemo 58 milijard lončkov za enkratno uporabo, milijarde plastičnih vrečk, 200 milijard plastičnih steklenic za vodo in milijarde ton gospodinjskih odpadkov, strupenih snovi in elektronske opreme. Se kdaj vprašamo, kaj se zgodi s smetmi, ko jih odvržemo? S tem nas z grozljivimi posnetki in strašnimi dejstvi seznanja Irons. »Nekoč sem na peščenih plažah iskal kamenčke in kristale, danes se dobesedno sprehajam po smeteh.« Kjer bi nekoč uživali pod drevesom in meditirali ob pogledu na modrino morja, so danes odpadki libanonskega mesta Sidon. Vsak dan jih pripeljejo nekaj deset ton. V petintridesetih letih je na obali zrasla štiridesetmetrska gora smeti, ki se rušijo v Sredozemsko morje – medtem ko ribiči nedaleč stran lovijo ribe, s katerimi bi nahranili svoje družine. Tokovi odnašajo smeti in jih odlagajo na obalo Italije, Turčije, Sirije. Drug primer so azijske države, v filmu vidimo reko Ciliwung v Indoneziji, v katero ljudje stresajo vse svoje odpadke – po njej plavajo tudi kadavri. Marsikje ne moremo videti struge, a reka je pravzaprav središče njihovega življenja. Ob njej živijo, jo uporabljajo v gospodinjstvu, v njej se umivajo, otroci se kopajo. V tem predelu sveta odpadki ležijo vsepovsod, drevesa in grmovje so polni plastičnih vrečk. V Pekingu, poudarja Irons, prostora za odpadke sploh ni več. Vedno večji problem postajajo urejena odlagališča odpadkov, Irons nam v filmu pokaže nekaj angleških – yorkshirski Landfill naj bi s svojimi 62 metri višine sodil med največja odlagališča na svetu. Pred stopetdesetimi leti umetnih spojin ni bilo, odpadki so bili naravni, razkrojili so se in v zemlji zgnili. Danes so odpadki nevarni in spojine v njih se ne razkrajajo. Zastrupljajo zemljo in ogrožajo zdravje prebivalcev v okolici. Alternativa odlagališčem naj bi bile sežigalnice. Irons obišče islandsko sežigalnico Funi, ki so jo zaprli zaradi previsoke ravni dioksinov. V filmu vidimo kmetijo, dober kilometer oddaljeno od sežigalnice. Tako zemlja kot živali so zastrupljene.
Onesnažena zemlja, zrak in morja. Le redki so še predeli oceanov, ki niso onesnaženi, poudarja Irons. Veliki pacifiški otok smeti je velik kot kanadski Quebec ali dvakrat toliko kot Teksas. Če bi bil to resnično otok, bi bilo težavo lažje odpraviti. Odpadke bi preprosto pobrali iz morja, toda otok je v resnici gosta plastična juha. Plastične delce, ki privlačijo klorirane dioksine, pojedo ribe. Zastrupljene jih pojemo ljudje in v svojih že tako obremenjenih telesih kopičimo še več strupenih kemičnih snovi. Kiti so pravzaprav najbolj onesnaženi od vseh živali in poginule so morali odstraniti kot nevarne odpadke! Kot posledica globalnega segrevanja, ki ga pospešujejo izpusti iz odlagališč in sežigalnic odpadkov, se talijo ledeni pokrovi, iz katerih se nazaj v morje sproščajo strupi, ki so se v ledu nabirali desetletja, zaradi česar naj bi Arktika postala eden najbolj onesnaženih predelov na Zemlji …
