V Lepeni, manjši stranski dolini Trente, se skriva eden redkih neokrnjenih kotičkov narave – Šunikov vodni gaj. V pravljični svet tolmunčkov, slapov in čudovitih energij več kot trideset let skorajda ni stopila človeška noga. Ponovno so ga odkrili pred sedmimi leti, danes pa je nadvse priljubljen kotiček iskalcev miru in sprostitve, ki se ustavijo v tem koncu Slovenije. »Ni človeka, ki se ne bi dobro počutil, ko se vrne od tam,« pravijo domačini. Mnogi se redno vračajo.
Z Vršiča, mimo male vasi Soča, kjer je ena najmanjših osnovnih šol v Sloveniji, se s fotografom pripeljeva v Lepeno in ustaviva pred avtokampom Klin, najpogostejšim izhodiščem za Šunikov gaj. Tam naju pričaka najin vodnik Božidar Kavčič, aktiven član pred nekaj leti ustanovljenega Turističnega društva Soča – Lepena, ki je Šunikov gaj ponosno umestilo med največje zanimivosti tega predela.
Pozabljen. Narava je svojo mojstrovino ustvarila pri sotočju potokov Šumnik in Lepenca, ki izvira pri planinskem domu Klementa Juga (domačini nam zaupajo, da je okolica izvira še lepša kot sam Šunikov gaj). Šunik v narečju pomeni čebelnjak, in ker tam vse šumi in buči ter spominja na brenčanje v čebelnjaku, so svet tolmunčkov in slapov poimenovali Šunikov gaj. Krožna pot z lesenimi brvmi čez najlepše predele in s klopcami ob najmočnejših energijskih točkah je danes speljana po gozdu, ki ga nekoč ni bilo. Naseljenost je bila na tem koncu Slovenije, kljub težkim razmeram za preživetje, nekoč veliko gostejša, kot je danes. Ljudje so se borili za preživetje, kakor so vedeli in znali. Da so bili tam pašniki in travniki, nas opominjajo kupi kamenja, zloženega v ograjo, ki je ločevala pašnike, ostanki bivališč, starega mlina in žage, ki jih je narava že dobro prekrila z mahom, zemljo in listjem. »Povsod, kjer je bila voda s primernim padcem, so zgradili mline,« pove Božidar Kavčič. V dolini Lepene jih je bilo več, mleli pa so ponavadi ječmen in koruzo.
O čudovitih smaragdnih tolmunih so v svoji kroniki pisali tudi avstro-ogrski vojaki med prvo svetovno vojno. Ta edinstveni kotiček narave jih je tako očaral, da so tam vsaj za nekaj trenutkov pozabili na kruto vojno, ki je divjala okoli njih.
Ponovno odkrit. Ko so se ljudje iz teh krajev začeli izseljevati, je bilo tudi živine vedno manj, zato se je narava razbohotila in zarasla. »Od leta 1952, ko so zaprli mlin in se je ustavila žaga, je v ta kotiček komajda stopila človeška noga,« pove Sonja Zorec; v Soči živi že nekaj let in je domačinom pomagala raziskati ta redki biser. Že več kot dve desetletji se ukvarja z raznimi duhovnimi temami, zadnjih deset let živi z naravo, ki jo skuša približati ljudem. Lepo bi bilo, če bi ugotovili, da smisel življenja ni le materialni svet, ki niti ne osmišlja niti ne zadovoljuje, razmišlja. Pred leti ji je gospa iz kampa Soča povedala za čudovit kotiček, ki ga je po naključju odkrila med sprehodom. Zdel se ji je nekaj posebnega, tudi v energijskem smislu, zato jo je prosila, da bi si ga šla pogledat. Zorčeva je takoj začutila posebnost tega kraja, njene ugotovitve pa je potrdila tudi prijateljica, zdravnica homeopatinja iz Ljubljane, ki med drugim raziskuje energije v prostorih. »Predlagala je, naj ne posegamo preveč v prostor.«
