Enota za krizne intervencije (EKI) je oddelek odprtega tipa, ki deluje v okviru Psihiatrične klinike v Ljubljani. Svoje prostore ima na Zaloški ulici v Ljubljani. Namenjen je ljudem v hudi čustveni stiski zaradi nenadnih stresnih okoliščin, ki jih sami ne morejo premostiti. Pomagajo tudi ljudem po poskusih samomora. Zdi se, da je zaradi sodobnega življenja in stresa meja med »norostjo« in »normalnostjo« vsak dan vse tanjša, zato smo se s strokovnjaki s tega oddelka pogovarjali o stiskah ljudi in oblikah pomoči.
Za poslanstvo EKI smo slišali od ljudi v stiski, o katerih smo pisali v naši reviji. Pozneje smo tudi izvedeli, da je za mnoge oaza miru v tem ponorelem svetu. Oddelek bo prihodnje leto praznoval 40 let obstoja. Dr. Jana Borštnar, psihiatrinja, ki je na EKI od vsega začetka, je šla te dni uradno v pokoj, oddelek pa se je zadnja leta pomladil z novimi kadri in nadaljuje svojo uspešno pot. Naši sogovorniki so bili dr. Jana Borštnar, psihiatrinja, dr. Peter Zajc, psihiater, dr. Brigita Novak Šarotar, psihiatrinja, in Saša Ucman, klinična psihologinja.
Katere težave ljudje najpogosteje navajajo kot razlog za psihični zlom?
Dr. Borštnar: Pričakovali bi, da bodo prihajali po pomoč zaradi stisk, ki so posledica gospodarske krize, vendar so največje stiske posledica izgub na osebni ravni: ločitev, smrt partnerja, smrt otroka, »izguba« otrok, ki odraščajo in odhajajo, upokojitev, samomor sorodnika.
Dr. Novak Šarotar: Zanimivo je, da je manj tistih, ki iščejo pomoč, potem ko so že doživeli izgubo, več pa tistih, ki se jim izguba šele napoveduje. Težje prenašamo grožnjo izgube kot izgubo samo, težko torej prenašamo ta občutek negotovosti.
Bi lahko rekli, da je zaradi krize in stresnega življenja vsak dan več ljudi na robu psihične stabilnosti? Nekdaj so nas v podobne krize pripeljale hude mejne situacije, kot sta vojna, smrt ... Danes nas iz duševne stabilnosti vrže življenje samo.
Dr. Zajc: Čeprav smo znotraj psihiatrične klinike, so pri nas vsi bolniki na meji med zdravjem in boleznijo. Vsi lahko zapademo v podobno situacijo. Kriza je vedno bila in tudi vedno bo del vsakdanjega življenja. Vprašanje je le, kako se vsak od nas spopada s to čustveno nestabilnostjo.
Dr. Borštnar: Težko bi primerjala in trdila, da je zdaj več čustvenih zlomov, ker ni nikakršnih raziskav, tako da vam lahko odgovorim zgolj na podlagi lastnih 38-letnih izkušenj. Paradoksalno je, da pri nas zagotovo ni navala zaradi gospodarske krize. Tako je, ker ljudje v času gospodarskih kriz poskušajo preživeti. Pravzaprav nam je žal, da ne prihajajo po pomoč tisti, ki bi jo v resnici potrebovali, torej revnejši ljudje, tisti, ki izgubijo delo, prihajajo pa posamezniki, ki si znajo poiskati pomoč.
Dr. Novak Šarotar: Nekdaj je bil večji problem v tem, da so ljudje iskali rešitev v bolniškem staležu, danes pa pogosto delajo tudi bolni, samo da bi obdržali službo. Ljudje ostajajo na delovnem mestu in še naprej prenašajo družbene krivice. Vprašanje je, koliko lahko zdržijo.
Dr. Borštnar: V zadnjih dveh letih se znova povečuje število samomorov. Teoretično bi lahko rekli, da gre vse skupaj v to smer, da več ljudi naredi samomor, kot pa jih pride k nam po pomoč. Čeprav je psihiatrija danes bolj dostopna – glede na to, da ni treba imeti napotnice – k nam še vedno ne pridejo tisti najranljivejši.
