Mila, kreme, olja, kopeli si zmeša po svojih in po receptih svoje babice, vse skrivnosti čudežnih maž pa je izdala tudi v knjigi Babičina kozmetika.
Recepti na porumenelih lističih. Ko stopite v njihovo hišo, zadiši po dišavah. Sivka, cimet, smilj in še in še. V stekleničkah so olja, na mizi lično zložena mila. V hladilniku pa čudežna krema njene babice. »Pri nas se lepotičimo v kuhinji,« se je zasmejala Mihaela Pichler Radanov, ko je iz hladilnika vzela steklen lonček s kremo, za katero se recept prenaša iz roda v rod. Potem je razložila, da si z vlažnimi rokami kremo, ki nima posebnega vonja, najprej razmažete po rokah, nato si jo nanesete na obraz. »In potem imate takle obraz,« se je zasmejala ter pokazala na svoj sveži in mladostni obraz. »Res je čudežna. Vsakdo, ki jo je dobil in preizkusil, je bil navdušen.«
Iz otroštva se spominja kreme, mil in maž, ki so bili povsod po babičinem stanovanju. Kot otrok je dobila kremo na obraz, ne da bi to želela. Mihaela je zaklad narave ponovno odkrila pred nekaj leti: »Ko sem zbolela, mi nobena kozmetika ni več ustrezala. Tedaj sem se spomnila, da je babica imela neko svojo kremo. Našla sem te zapiske in si jo zmešala.« Babica Miša ni imela male črne knjižice, v katero bi si zapisovala skrivnostne recepte za naravno kozmetiko, temveč so bili recepti napisani na porumenelih, zloženih lističih.
Njena babica, dama iz karlovške družine odvetnikov in novinarjev, je vse življenje uporabljala le to doma narejeno kremo. Menda jo je imela za vse: za obraz, za telo, za prehlad, za ureznine, le jedla je ni. Recept za kremo pa je celo še starejši, a njegov izvor ni znan. Mihaela predvideva, da je prehajal iz roda v rod in se je znanje prenašalo z ženske na žensko. Uporabljala ga je tudi Mihaelina prababica: »Pred vojno je dajala kremo zmešati v lekarni, kot je bila takrat navada. Po vojni pa jo je mešala sama.« Na moje začudeno vprašanje, kje pa so takrat našli sestavine, je bil odgovor jasen: »V kremi ni nič takšnega, česar se ne bi dalo dobiti takrat in zdaj. Vse te sestavine imajo v lekarni.« Prepričana je, da so takrat ljudje več vedeli o naravni kozmetiki in dobrobiti zelišč: »Tisti, ki so vedeli več o tem, so poučevali tiste brez znanja o zeliščih. To znanje je prehajalo iz roda v rod.« Tako je od babice dobila le recepte, ne pa opisa zdravilnih lastnosti rastlin. »To so takrat pač vedeli in ni bilo potrebe, da bi še to zapisovali k receptom.« Podatke o učinkih rastlin je morala izbrskati sama. Škoda se ji zdi, da se to znanje izgublja: »Brez njega bomo ostali bosi. Vedenje o zakladu narave moramo ohranjati.
Za vsako kožo zel raste. Čeprav je verjetno, da je strast do mešanja krem podedovala po babici, prizna, da je ne kuhanje ne izdelovanje kozmetike niti približno nista zanimala. Kuhati je začela šele, ko se je poročila, kozmetiko pa je začela izdelovati šele pred leti. »Verjetno imaš z leti vsega dovolj in začneš bežati od obveznosti ter stresa. Mir gotovo najdeš v naravi.« Tako sta narava in vrt postala njeno zatočišče, domača kuhinja pa laboratorij za mešanje zelišč in izdelovanje kozmetike.
