Zgodba o ljubezni

Družina Svetlin vztrajno gradi svojo zgodbo o uspehu, vendar pa bo morala za preživetje svoje delo usmeriti v tujino.

Če sodite med ljudi, ki jim ugaja podeželski slog, ste pa prepričani, da na sončni strani Alp ni mogoče najti pohištva in opreme, s katerima bi si lahko dom uredili po zgledu hiš v Provansi, Toskani, Belgiji ali v starem slovenskem kmečkem slogu, se motite. V Radomljah deluje družinska obrt Svetlin interier, kjer vam z ročnimi spretnostmi, znanjem, pretanjenim občutkom za lepo, ljubeznijo do lesa in obilico sanj pričarajo čudovito pohištvo ter prelepe okrasne predmete. Družina Svetlin vztrajno gradi svojo zgodbo o uspehu, vendar pa bo morala za preživetje svoje delo usmeriti v tujino. Srčno upamo, da ji ob tem ne bo zmanjkalo zagona za domače kupce.

Oton Svetlin je od nekdaj gojil ljubezen do lesa in ustvarjalnosti. V hiši, kjer sta danes trgovina in razstavni salon pohištva, narejenega v družinski delavnici, je imel njegov oče kovačnico. Družina je nato kar nekaj let v njej vodila gostilno, pozneje so imeli celo diskoteko. Vse prostore je vedno z veseljem opremil Oton. Po poklicu je kuhar, a bolj kot to ga je veselilo notranje opremljanje. Kulinarika mu je bila všeč le toliko, kolikor je bilo v njej prostora za kreativnost, vse, kar je bilo rutinskega, pa mu je jemalo voljo do dela. S svojim pretanjenim občutkom za lepo mu je pri vsem stala ob strani žena Viktorija. Ko sta se končno naveličala gostilne, sta ustanovila podjetje Svetlinova hiša in ga nato preimenovala v Svetlin interier.

Mojster, ki zna vse. Oblikovanje notranjih prostorov in dekoriranje sta strast vse družine. Oton si zna zamisliti in tudi izdelati pohištvo, o katerem lahko samo sanjamo. Zaradi odličnih idej je njegovo edinstveno. Podeželski videz in pričarano patino namreč obogati z izjemno funkcionalnostjo. Vse to nadgrajujejo uporabni kuhinjski predmeti iz lesa, ki jih Oton izdeluje z veliko ljubezni. Ker je po očetu podedoval tudi kovaško znanje, oblikuje še kovinsko pohištvo, lestence, ogrodja za mize in svečnike. Les in kovinske elemente kombinira tudi z usnjem, saj nadvse uživa pri tapeciranju. Vse stole obdelajo, pobarvajo in tapecirajo sami. Sicer pa ima Oton izkušnje tudi z oblikovanjem oblačil. Pred leti je z oblačili iz usnja in krzna sodeloval na modnih revijah in brez težav pariral takrat uspešnima podjetjema Usnje Vrhnika in UTO Kamnik.

Tudi oni razmišljajo o tujini. Pretanjen občutek za lepo, ki ga gojita zakonca Svetlin, sta seveda podedovala sinova David in Domen. David se je usmeril v oblikovanje prostora in risanje skic, mlajši Domen pa je velik ljubitelj narave, ekologije in ljubiteljski vremenar. Odločil se je za poklic krajinskega arhitekta, tako da bo po končanem študiju po vsej verjetnosti nadgradil ponudbo še z urejanjem vrtov. Zelo rad zida in se prav tako ponaša s kreativnimi sposobnostmi. Kot se običajno dogaja v družinskih podjetjih, se tudi pri Svetlinovih kdaj krešejo ideje in mnenja, kdaj tudi zelo strastno in glasno, a se na koncu vse zlije v skupni tok, steče v isto smer in izoblikuje v nekaj prepoznavnega, kar je mogoče imenovati slog. »Vsak od nas si pri ustvarjanju želi svoj mir in ne prenese tega, da bi mu drugi krojili ideje. In to vsi spoštujemo. Za vse je najpomembnejša kakovost in zato nas od vsega najbolj žalosti prav to, da je danes mnogi nič več ne spoštujejo. Pogosto se nam zgodi, da kdo v naši trgovini zagleda kakšno omaro ali predalnik, nato pa trdi, da je 'ta isti kos pohištva' že videl v Ikei ali kakšni drugi trgovini s cenenim blagom, in to za trikrat nižjo ceno. Naše izkušnje kažejo, da Slovencev skorajda ne zanima, kar ponujamo. Seveda imamo svoje stranke, opremili smo veliko hiš in stanovanj, od tal do stropa smo prenovili številna meščanska stanovanja doma in v tujini, prodali smo nešteto kosov čudovitega pohištva, a vse kaže, da (tudi zaradi sedanje gospodarske krize) doma ne bomo preživeli. Zato se vse bolj usmerjamo v tujino in iščemo stranke zunaj meja Slovenije. Na žalost je pri nas kultura bivanja na zelo nizki ravni. Ljudje so pripravljeni za predrag avto porabiti na tisoče evrov, ne bodo pa si privoščili stanovanjske opreme, ki bi imela neki stilski smisel in sporočilo. Ne zdi se jim smiselno svojemu domu vdahniti duše, ne bodo kupili kakovostnega štedilnika in ne bodo si privoščili lepo oblikovanega pohištva. Pri nas so še vedno cenjeni visok sijaj, dezinfekcijska čistoča in ravne linije. Na žalost se pogosteje ukvarjamo z vprašanjem 'kako bom pa to čistila' kot z vprašanjem oblikovanja po meri človeka, ekologije ali reciklaže,« malce ogorčeno poudari David.

Slovensko pohištvo, pozabljena zgodba? V eni od razstavnih sob ponujajo tudi pohištvo, izdelano v starem slovenskem podeželskem slogu. Čudoviti kosi, ki so ohranili in poudarili oblike ter detajle, pravi zgled dobrega oblikovanja. Oton pravi, da se je ta zgodba po treh letih truda zaradi popolnega nezanimanja končala leta 1993. »Mislil sem, da bi utegnilo to pohištvo zanimati ljudi, ki si opremljajo počitniške hiše in tradicionalne turistične domačije. Obiskoval sem sejme, kot so sejem Narava zdravje in podobne, hodil na predavanja za kmečki turizem in ponujal naše storitve. Na žalost je bilo premalo zanimanja. Potem smo se preusmerili na francoski in italijanski stil, nekaj je tudi oblikovanja angleškega podeželskega stila, zadnje čase pa smo se lotili tudi naše različice v svetu trenutno zelo modernega belgijskega podeželskega stila. Gre za surove materiale, zelo izčiščen in preprost stil, svetel in le rahlo popatiniran les, preproste linije, bolj ali manj počen in star les. Poudarek je seveda na recikliranju. Na žalost pa to še toliko manj zanima slovenske kupce,« pripoveduje Oton in pri tem, ne da bi se tega zavedal, boža les mize, za katero sedimo.

»Gre za ljubezen?« ga vprašam, ko ulovi moj pogled, in boječe dodam, da upam, da se zaradi vseh teh težav ne bodo odvrnili od domačega trga. »Odnehali ne bomo, a nekako moramo preživeti. Zagotovo ne bomo najeli kitajskih delavcev, da bi nam izdelovali angelčke in dedke Mraze. Še vedno jih bom z največjim veseljem izdeloval sam, vendar pa se bomo morali znova naučiti, da bomo cenili ročno delo,« poudari.

Želje naročnika so jim v veselje. David pravi, da nikakor ne računajo samo na bogate stranke. »Da ne bo pomote, zelo cenimo posameznike, pri katerih zaznamo zainteresiranost in občutek za lepo, ljudi, ki pridejo po majhno konzolo, nato pa se vrnejo po svečnik, ki so ga takrat opazili in nato zanj prihranili denar.« Oton ob tem dodaja, da jih razveseli vsaka posebna želja naročnika in da mu še zdaleč ni odveč, če kdo reče, da bi kakšen kos želel v drugi barvi ali nekoliko drugače oblikovan oziroma prilagojen določenemu prostoru. Zanj je to le nov izziv – z veseljem bo takšen kos prebarval, ga preoblikoval in ustrezno prilagodil. Ves njegov svet je v tistih delavnicah, ki se skrivajo za trgovino in v katerih tujci, ki jih obiskujejo, vzdihujejo od navdušenja in jih na koncu le stežka zapustijo.

Ko jih ob vsem tem še pričakajo (tako kot so pričakali tudi nas) z zeliščnim čajem v ličnih skodelicah in domačim kolačem – še zlasti če jim ga servirajo na čudovitem vrtu, ki ga dopolnjuje lepa in zanimiva poletna kuhinja, je užitek popoln. Čeprav se je Viktorija Svetlin nedavno upokojila in vso skrb za podjetje prepustila možu ter sinovoma, je njen duh prisoten v vsakem kotičku trgovine in doma. Pozdravila nas je na kratko, a kljub temu nadgradila njihovo družinsko zgodbo.