Različni so tako po videzu kot po značaju, pa vendar so med seboj močno povezani: so namreč četverčki. Pred tremi leti so se rodili zakoncema Brigiti in Boštjanu Proštu iz Podkuma. Življenje jima je tisto leto namenilo res čisto posebne božične praznike, ki jih nihče v družini ne bo nikoli pozabil.
Vsi so znali vse. Roditi bi se morali prav za božič, a jim je bilo v trebuhu očitno pretesno in so se odločili na svet pokukati dva meseca prej. Trije so bili (za prezgodnji porod) pravi korenjaki, težki skoraj kilogram in pol, Neža, ki se je rodila zadnja, pa ni tehtala niti kilogram. Prav zanjo so se zdravniki najbolj bali – ker je dobivala vse manj hrane, so pospešili porod. Očka je otročičke videl prvi in jim dal imena, o katerih sta se bila z Brigito pred tem dogovorila. Pri Juretu ni bilo dvoma, deklice pa je najprej pogledal in se nato odločil. Najbolj simbolično ime je dobila najdrobnejša. »Iz naše hiše imamo razgled na Kum, kjer je cerkvica zavetnice svete Neže. Po legendi je povsod predstavljena kot drobna, nežna punčka, zato smo jo poimenovali Neža,« je razložila Brigita, že ko smo se srečali kmalu po njihovem rojstvu.
A Neža se je izkazala za pravo borko, saj je tako po teži kot po moči glasu kmalu ujela sestrici in bratca. Okoli božiča, torej dva meseca po rojstvu, so imeli že vsi porodno težo, okoli tri kilograme. Začetki skupnega družinskega življenja so bili zanimivi, se je smejala Brigita, ki je kmalu spoznala, da je treba življenje čim bolj poenostaviti, nadvse pomembna je bila organizacija. Vse v hiši je naučila ravnati z dojenčki – babica, dedek, stric, teta, očka, vsi so jih znali previti, pocrkljati, nahraniti, kar ji je bilo seveda v veliko olajšanje. Včasih je pač morala kam skočiti – k zdravniku, v trgovino, po nujnih opravkih, in tako je vedela, da so otroci preskrbljeni. Prvo leto je bilo najbolj zanimivo in naporno, pravi. Čez dan so jedli na tri ure, ponoči pa so se zbujali vsak drugače. Kadar je eden zaspal, je zajokal drugi in tako vse do četrtega. Zakonca sta prebedela marsikatero noč. Brigita je dostikrat spala čez dan, ko so spali otroci, da je lahko normalno funkcionirala. »Otroci so bili povsem nepredvidljivi, nikoli nisi mogel vedeti, kaj bo prinesel naslednji dan,« se je spominjala. Malo si je odpočila, ko jim je zagorska občina po nekaj mesecih priskrbela pomočnico, ta je bila z njimi kar petnajst mesecev.
Naslednji božič je prinesel spet svojevrstno presenečenje – Proštova četica je shodila, najprej punce, za njimi pa še Jure. Še pred tem so malčki plezali in se plazili vsepovsod, tako da so morali vse potencialno nevarne stvari v stanovanju umakniti na višje police. Brigita se je smejala ob spominu, kako jih je bilo vse polno v omarah z oblačili. Enega si usmeril drugam, pa se je na tem mestu pojavil že drugi. Dve sobi sta še danes bolj ali manj igralnici. Brigita je povedala, da bodo še kakšno leto ali dve počakali, preden jih dokončno uredijo in opremijo. Zdaj so otroci že veliko samostojnejši. Sami jejo, tudi obleči se znajo, skupaj se igrajo. Čeprav se kot vsi otroci tudi sprejo, pa se postavijo drug za drugega, če je treba. »Čeprav so štirje, potrebujejo veliko pozornosti. Za vsakega otroka posebej si vzamem čas. Najlaže zvečer, kadar umivam drugega za drugim, ali pa zjutraj, če se različno prebudijo.«
Štirje otroci, štirje značaji. Rebeka je na svet pokukala prva. »Je razumna, srčna punčka, malce zadržana, modra. Rada ustreže in potrebuje precej pozornosti. Rada se loti vsega, kar počnemo, a se hitro naveliča. Ima močan značaj in je nekakšen vodja četverice. Pa tako srečna je, kadar jé, kaže, da je po meni, jaz sem v otroštvu lahko trikrat jedla kosilo – doma pa še pri sosedih na vasi,« se je smejala Brigita in nadaljevala: »Klara je gospodična.« Rada je urejena in ima oko za lepe stvari. Če ji desert ali tortico postrežejo s pozlačeno žličko, se kar stopi, je povedala njena mamica. Zelo rada pomaga babici pri kuhanju in gleda risanke. Pri njej zaleže le lepa beseda. Sicer pa je zelo delavna in hitro razume, kako stvari delujejo. »Rada se crklja in je kot mucek.« Neža je še vedno najbolj drobna, a nič manjša od drugih. Zelo je ubogljiva, vztrajna in skrbna. »Vedno poskrbi, da vsi dobijo enako, da ni nobeden izmed štirice prikrajšan za kakšno stvar. Če recimo dobi bombončke, jih bo hitro razdelila med vse.« Je zelo živahna, po drugi strani pa edina, ki popoldne včasih še malo počije. »Jure je pa tehnični tip, zanimajo ga stroji, traktor. Najraje je v moški družbi.« Samo da se zdani, že se oblači in hiti k atiju ter dedku pomagat v hlev. Njihova kmetija se preživlja predvsem s prirejo mleka. Njihov očka še posebej zdaj, pozimi, izkoristi vsak lep dan, da lahko zunaj postori, kar je treba in kar lahko, razen ob nedeljah. Nedelje so družinski dan. Takrat so ves dan skupaj, grejo na kakšen izlet, na obisk k Brigitinim sorodnikom na Gorenjsko. Otroci obožujejo izlete, v avtu hitro zaspijo, očka in mamica pa izkoristita mir za pogovore. Kajti ob štirih navihanih nadobudnežih časa za to ni prav veliko, razen zvečer, kadar zaspijo.
