Sedemkratni skupni zmagovalec v formuli 1 Michael Schumacher se je zadnjo lansko nedeljo hudo ponesrečil med smučanjem v Franciji. Odpeljali so ga v bližnjo bolnišnico, od tam pa v specializirano ustanovo v Grenoblu, kjer se z njim ukvarja skupina najboljših nevrokirurgov iz Francije in od drugod. Kaj se bo zgodilo z njim, pa ne more in si tudi ne upa napovedati nihče.
Februarja 2012 se je med smučanjem v Avstriji poškodoval nizozemski princ Johan Friso, drugi sin tedaj še kraljice Beatrix, imenovan tudi briljantni princ zaradi svoje visoke izobrazbe in delavnosti. Smučal je zunaj proge v avstrijskem smučarskem centru Lech po obilnem sneženju. Nenadoma se je utrgal plaz in ga zasul. Izkopali so ga okrog 20 minut kasneje in ga takoj skoraj celo uro oživljali zaradi zastoja srca. Potem so ga prepeljali v bolnišnico v Innsbrucku. Napoved zdravnikov je bila podobna tisti pri Schumacherju: stanje je stabilno, a kritično. Princ je bil ves čas v komi, dober teden kasneje pa so zdravniki povedali, da je zaradi pomanjkanja kisika v možganih dobil hude poškodbe možganov. V bolnišnici v Innsbrucku je ostal do prvega marca 2012, ko so ga prepeljali v Wellington Hospital v Londonu in tam je ostal do poletja 2013. Vmes so poročali, da je koma prešla v stanje minimalne zavesti. Julija 2013 so ga, ker zdravniška oskrba ni bila več potrebna, saj niso mogli več ničesar narediti, prepeljali domov na Nizozemsko. 12. avgusta, mesec dni pozneje, je kraljeva družina objavila, da je princ preminil zaradi obsežnih poškodb možganov, posledic pomanjkanja kisika, ko je bil pod snegom.
Smučanje zunaj označenih prog je zelo nevarno. Narava vseh treh nesreč je sicer precej drugačna, bi se pa pri vseh lahko izšlo drugače že ob minimalnem upoštevanju pravil. Princ in Schumacher sta kljub oznakam in vedenju, da je to zelo nevarno, smučala zunaj označenih prog. Schumacherjeva nesreča opozarja, kako izjemno nevarni so udarci v glavo. Pri tovrstnih poškodbah je treba takoj na urgenco, da strokovnjaki ugotovijo, kako huda je poškodba. Na začetku tkivo še ni oteklo, oteklina se razvija postopoma in zato je čas izjemno pomemben. To se je zelo jasno pokazalo pri Natashi Richardson. Pri Michaelu Schumacherju pa so na srečo zelo hitro prišli reševalci in takoj ugotovili njegovo zmedenost, kmalu potem pa je tudi izgubil zavest. Po nekaterih poročilih je zelo hudo udaril v skalo, ki se je pod snežno odejo ni videlo in zaradi katere se je smučarjeva čelada razletela. Če ne bi imel čelade, danes ne bi bil več med živimi, pravijo strokovnjaki. Pri Natashi Richardson pa so ugibali, da bi ji čelada, ki je ni imela, morda rešila življenje. Na smučiščih čelada ne sodi med obvezno opremo, samo priporočljiva je. Od igralkine nesreče naprej se je veliko smučarjev odločilo zanjo. Michael, ki je bil vnet za hitrost, se je očitno zavedal nevarnosti. Marsikateri novinar se je v teh dneh razpisal o »drogi«, kar naj bi bil adrenalin v povezavi s hitrostjo, češ, nekdanji dirkač pač ni mogel iz svoje kože. Morda je to res, morda ni, toda v čem je potem čar alpskega smučanja?
