Nora moč afriških bobnov in izjemni glas naše vrhunske mezzosopranistke Irene Yebuah Tiran sta že na začetku prikovala na sedeže vse, ki smo si prišli ogledat plesno-gledališki spektakel plesalke in koreografinje Maše Kagao Knez, Dia (pomeni blagostanje) Diasso (dober dom in je priimek avtoričinega očeta ) Diasspora (večna razdvojenost med domovinama obeh staršev). Težko je opisati občutke in kipenje energije, ki je tekla na odru med enajstimi plesalci-glasbeniki in ljudmi pod odrom, težko ubesediti zgodbo mulatk, Afričanov, belcev, ki jih je zaznamovala drugačnost zaradi barve kože. Toda zaradi te drugačnosti so tri slovenske umetnice, Maša Kagao Knez, Leticia Slapnik Yebuah in Irena Yebuah Tiran, prestopile meje obeh domovin – in sebe!
Maša: Vsa zgodba se je rodila v moji glavi že dolgo tega, ob koncu šolanja na plesni šoli Georgesa Momboya v Parizu leta 2006. Odtlej sem si želela združiti ustvarjalce, ki sem jih spoznala v Parizu, s slovenskimi in narediti predstavo, ki bi govorila naše afriške zgodbe.
Pisana družba umetnikov ste, v predstavi ste mulatke …
Maša: Štiri mulatke, ena Afričanka in štirje Afričani, dve Evropejki …
Irena: Maša naju je s sestro dvojčico Leticio povabila v predstavo: zame kot mezzosopranistko, ki poje operne arije, je bilo zanimivo zato, ker nikoli nisem imela veliko stika z očetovo domovino niti z afriško glasbo, in to sem obžalovala, nič afriškega nisem znala zapeti, zato me je predstava zelo pritegnila. Pa tudi zato, ker imava s sestro kot dvojčici enak pevski material, le da sva ga drugače razvijali.
Maša: Hotela sem pokazati, kako nas, mulate, vidijo tu: kot Afričane, kot tujo kulturo, Ireno kot operno pevko in Leticio kot potencial. Nas tri so že velikokrat zamenjali: ko smo nastopale na državni predstavi pred tremi leti, so mi, recimo, rekli, kako dobro pojem, Ireni pa, kako super je plesala (smeh). Zanimivo se mi je bilo poigrati s tem, kako vidimo nekoga, ki je temnopolt.
Leticia: Ne pojem veliko, ker delam kot arhitektka, toda v tej predstavi so bili ljudje presenečeni, ker niso pričakovali, da tako pojem. Seveda poznajo Irenino petje, ko pa sem zapela jaz, so bili pozitivno šokirani: super sem se počutila na odru, Maša mi je pustila zelo svobodne roke, a sem imela sprva težave, ker z Ireno nisva imeli toliko stika z afriško kulturo, z domovino očeta.
Maša: Saj ni bilo pomembno, da bi ljudje razbrali milijon zgodb, želela sem vzpodbuditi različne občutke in to nam je uspelo – veliko je pripomogla Rosana Hribar, ki sem jo vzela za asistentko, predstava je zaživela.
V predstavi kljub povedanim zgodbam pevk in plesalcev, tudi diskriminatornim, nisem opazila grenkobe.
Irena: Zanimivo je, da se je ljudem to, kar sva govorili z Leticio, zdelo duhovito in morda je dobro tako – dobro je pogledati z duhovite plati. Meni je bilo namreč težko, ko sem slišala, da ne bi smela peti v parlamentu za dan državnosti: prvič sem bila napadena kot umetnica, s sestro sva dotlej vedno imeli privilegije, poslušala sem komplimente, kako dobro pojem. Nisva se čutili prikrajšani! Prvič je bilo tako, da sem stala na odru in je nekdo komentiral – pa ne to, kako sem zapela, ampak kakšne barve sem! Če bi »fušala«, pela slabo, bi sprejela kritiko, toda kritika zaradi barve polti in las – to je nedopustno! Vsakič, ko sem znova povedala to zgodbo na odru, mi je bilo laže, čeprav mi je Maša že takrat, ko se je to zgodilo, rekla, naj vržem preko ramen. Nisem mogla.
Leticia: Sama nisem bila nikoli tako izpostavljena kot Irena, ker je moj poklic drugačen: saj so bili drobni, majhni komentarji v vsakdanjem življenju …
Ker je Novo mesto, kjer obe živita, majhno?
Irena: Ponosni so na naju!
Leticia: Ravno oče je govoril, da bolj ko se oddaljuješ od glavnega mesta države, bolj boš našel pristne ljudi, ki te bodo laže sprejeli. Rekel je, da je čutil občutno razliko, ko je iz Ljubljane prišel v Novo mesto, tam se je zdel vsem zanimiv, vsi so hoteli biti njegovi prijatelji. Je pa res, da se je oče prilagodil okolju in, recimo, spil cviček, čeprav mu ni bil všeč, zato da so se družili (nasmeh).
Maša: Sama imam veliko izkušenj: kot najstnica sem imela težave, želela sem se bolj zliti z okoljem, ker sem bila zelo opažena. Še vedno slišim komentarje, toda zdaj sem se navadila nanje. Najbolj me moti, da me imajo za pojem afriškega plesa, čeprav ta predstava še zdaleč ni to. Tudi druge ne. Ne vem, kaj bi morala plesati, morda klasičen balet, da ne bi imela te etikete – pa še takrat bi jo verjetno imela (smeh). Končno pa mi korenine mojega očeta, ki je živel tu, dokler je študiral, dajejo material za vedno nove zgodbe.
