O moških imam nekoliko pejorativno mnenje in skušam pri zvezah uveljavljati podoben sistem kot pri domačih živalih – če ti katera pogine, jo moraš čim prej nadomestiti. Le tako namreč ublažiš »neznosno« bolečino, ki jo je neki vdovec ubesedil takole: ko ti umre žena, je tako, kot bi te stresla elektrika – najprej močno zaboli, potem pa dokaj hitro popusti. No, vedno me je mikalo, da bi se udeležila hitrih zmenkov. Da bi videla, kako sploh potekajo in ali se lahko iz njih izcimi kaj dobrega. Lepega dne se mi je ponudila imenitna, brezplačna priložnost.
Kot molzna krava na semnju. V vabilu so nam obljubljali sedem minut pogovora z vsakim in že vnaprej me je skrbelo, kako naj v sedmih minutah spoznam, ali nasproti mene sedi moški mojega življenja ali ne. Kako bom vedela? Kaj naj ga vprašam? Naj streljam naravnost, »med oči«, ali naj bom ponižna ženica in čakam, da oni sprašujejo mene? Kaj se lahko sploh zmeniš v sedmih minutah? In po tem času moraš tudi vedeti, ali se želiš s tem tipom še kdaj v življenju srečati. Kako mu to poveš? Prijateljica, ki je imela s tem že nekaj izkušenj iz druge roke, mi je povedala, da narišeš kljukice in jih daš organizatorju, in če je tudi moški narisal kljukico pri tvojem imenu, dobita telefonsko številko drug drugega – in to je to.
Ko sem se peljala na kraj dogodka, me je skrbelo dvoje: to, da me bodo ljudje prepoznali in rekli: »O, a tudi Sivka išče moške takole?« In pa da ko bom stopila v tisti prostor, si me bodo moški ogledovali kot molzno kravo na semnju: »Hm, koliko mleka pa tale še iztisne iz sebe?« No, točno tako sem se tudi počutila. Kot molzna krava na semnju. Vsaj tako so si me ogledovali moški – različnih starosti. A na srečo so bili oni v enakem položaju: točno tako sem si lahko ogledovala tudi jaz njih. In sem si jih. »A tale je tudi prišel? Kateri letnik pa je?«
Rabljeni modeli. Moja skupina je bila na žalost nadstropje više. Razvrstili so me pač po letnici rojstva. In ko sem zadnja prihitela po stopnicah in si na hitro ogledala ponudbo, ki je že sedela na stolih, sem bila malce razočarana. Sami starejši, rahlo obrabljeni modeli, sivih las in kakšne sive bradice, dobri jedci, lepo popolnjeni, dobro hranjeni … Kje pa so kakšni stasiti športniki, zapeljivci iskrivih oči in nasmehov? Tile tu so mi delovali rahlo utrujeno, prestrašeno in negotovo. Ali samo takšni iščejo ženske na hitrih zmenkih? Pa že. Sedla sem za mizo in … nasproti mene sploh ni bilo moškega!! Kako pa to? Organizatorka mi je po telefonu zagotovila, da je prijavljenih več moških kot žensk – jaz pa sama. Takoj sem dvignila roko: »Gospodična, kako pa to, da midve s sosedo nimava partnerjev?« Gospodična se je izgovorila, da nekateri zamujajo pa da v vseh starostnih skupinah tudi ni enako število prijavljenih – torej bova morali počakati, da se moški presedejo k nama, ko bodo »opravili« pri drugih.
Tako sem imela dovolj časa, da poklepetam s sosedo. Je že veteranka tovrstnih dogodkov in me je poučila, da starejše moške po navadi razvrstijo v dve skupini: tiste, ki se »zadovoljijo« z ženskami svojih let, in one druge, ki si želijo mlajše. Ti hudič ti, tega pa nisem vedela. Torej bi morala tudi sama organizatorjem zaupati, da si želim bolj energične moške, ne pa takšne, ki mi »grozijo« zdaj.
