Pred dvema tednoma zime v večini Slovenije še ni bilo. Zlato lisico so s Pohorja preselili v Kranjsko Goro, po travnikih so cveteli zvončki, marjetice in trobentice, leska se je odela v rumene mačice – in potem so bile nekega jutra mačice obdane z ledenimi kroglami, veje so segale do tal, ljudje so tekli na kup in fotografirali nenavadne umetnine narave. Čeprav vsi vemo, kaj približno je žled, si nismo predstavljali, da pri temperaturah, ki sploh niso kaj dosti pod lediščem, led oklene prav vse, kar ne more zbežati. In se debeli, debeli, dokler pod njegovo težo ne omahnejo drevesa, drogovi, strehe, zidovi. Tisto, kar zadnje dni doživlja Slovenija, zdaj najbrž že ne več vklenjena v led, ampak zasuta s podrtimi drevesi in daljnovodi ter v strahu pred poplavami zaradi napovedane otoplitve, spreminja predstavo o peklu – tam naj bi bilo strahotno vroče, večini prebivalcev, ki je ostala brez elektrike, pa se zdi pekel čisto običajen dom brez vode, ogrevanja, stikov z zunanjim svetom, s hrano, ki gnije v zamrzovalnikih, pa je nimajo kje skuhati ali pogreti. Morda so dan, dva še računali, da se bo luč zdaj zdaj prižgala in da se drevesa ne bodo kar naprej s truščem podirala okrog njih (bog očitno je, saj so poškodovala sorazmerno malo ljudi), potem pa se je začela kazati resnica – narava je udarila z ledenimi topovi in nas pahnila v kameno dobo. Pri vsej tehniki, ki jo imamo, zmrzujemo, stradamo in zaudarjamo. Svet so obkrožile presunljive fotografije Slovenije, vklenjene v led. Saj nismo edini, ki nas je to zimo hudo zadelo, a da bi na tako majhnem prostoru nastalo toliko gorja in škode? Zdi se, da se počasi začenjamo grenko zavedati, da za uničenje sveta ni potrebna vsesplošna vojna, ker lahko to z enim zamahom opravi razkačena narava. Objavljamo nekaj zgodb, ki so jih doživljali naši sodelavci in njihovi bližnji.
In potem sta se po sreči vrnila domov, na Erzelj (hrib med Vipavo in Ajdovščino), kjer cvetijo ciklame in zvončki, deset kilometrov zračne črte daleč pa je popolna katastrofa. Bližnja Gora je brez elektrike, zadnje dni je vsaj šola na Otlici odprta, da se pridejo otroci pogret in najest. Da o Postojni in okoliških krajih, kjer imajo vaščani veliko sorodnikov in prijateljev, ne govorimo. Veliko ljudi brez potrebe zmrzuje, saj mnogi niti dimnika več nimajo – ali pa ga ne uporabljajo, saj je ogrevanje s plinom, nafto in elektriko udobnejše. Zakonca Tominec sta lani kupila peč na drva, tudi zato, ker se je večkrat zgodilo, da je ostal Erzelj za nekaj dni brez elektrike, nazadnje je pred enim letom udarila sredi zime strela v transformator. Bolj previdni vaščani imajo tudi agregate, ki so jih vse po vrsti posodili v kraje, kjer elektrike ni, večinoma popolnoma neznanim ljudem, ki poznajo katerega od njihovih znancev. Saj bi jim tudi topel kot ponudili, a kaj ko je Erzelj predaleč, da bi lahko od tam hodili v službo ali šolo.
