Moja mama pa je samo dodala: Najbolj mi je hudo za gozd, drevesa. Ta dobesedno jokajo. Prav srce me boli zanje! Na Jezersko, skozi kanjon reke Kokre, so morali z oklepniki, da so ljudem dostavili kruh in mleko, in še njihov župan je po radiu zagrozil, da ne bi slučajno, slučajno šel kdo proti Kranju. Samo oklepniki prenesejo padec drevesa. Res, to niso heci!
Lepo gesto je pri njih na Rakeku naredil voznik tovornjaka s kruhom, ko je pred zaprto trgovino pustil košare kruha »na voljo« ljudem. Ti so jemali samo po štruco, dve, obenem pa jezno pogledovali v polno trgovino. Njena vrata so ostajala zaprta. Brez elektrike pač ni moč odčitavati črtnih kod. Še dobro, da je bila odprta vsaj trgovinica albanskih priseljencev. Oni še poznajo svinčnik in kos papirja namesto računa. Morda na DURS-u ob tem zavijajo z očmi, a ljudem je vseeno. Pomembneje je, da so dobili vsaj nekaj za pod zob.
Vedno smo imeli zaloge za hude čase. V teh dramatičnih razmerah bi nam vsem prišlo krvavo prav znanje Ivanke Meglič s kmetije Pr' Hariž v zaselku Potarje, malce nad Lomom pod Storžičem, ki 45 minut vožnje z avtomobilom iz Ljubljane živi še po starem. V senci gora, visoko nad dolino, so tako rekoč cele zime odrezani od sveta, pa zaselek nikakor ni majhen. Ko se od tam ozreš v ostenja bližnjih gora, res pozabiš, da je malce stran civilizacija. Ga. Ivanka je v nižjo osnovno šolo v Lomu, ki je trajala pet razredov, hodila sedem let. Šolanje je dvakrat prekinila vojna. V nižjo gimnazijo pa je šla v Tržič. To je pomenilo, da je od takrat naprej in še nadaljnjih 36 let delovne dobe, če verjamete ali ne, potrebovala vsaj uro hoda v eno smer vsak dan. Ne glede na vreme. Če je bil »sninc« (sneg) dober, so šli v dolino s sankami in se prisankali skoraj do starega dela mesta. Leta 1952, ko je bilo v Lomu tri metre snega, so jim golcarji (gozdni delavci) pomagali čistiti strehe in poti. Takrat je vstajala ob pol štirih zjutraj in bila še s štiri drugimi delavkami, ki so izmenjaje gazile v dolino, ob šestih zjutraj na delu v predilnici. Tudi kasneje, ko je že obstajal delavski avtobus, to ni nič pomagalo. Še vedno je bilo treba z brega in v breg peš.
»Včasih smo vedeli, da se lahko kaj hitro zgodi, da ostanemo ujeti doma. Zato smo vedno imeli zaloge. Moka, olje, kis, sladkor, fižol, petrolej in vžigalice so bili obvezni. Od hlebca kruha smo vedno dali na stran hlebček, da je bil za vzhajanje za naslednjič.« Pomembno je bilo, da so vse znali popravljati sami. Čez zimo so tako delali ob mizarskem pultu, brusili podkve ali šivali opremo za konje. Za umivanje so imeli škaf, čebriček pa za otroke. Ko je bilo veliko snega, so si s konjem, ki je zadaj vlekel hlode, »predrli« pot, kot so temu rekli, da so zravnali gaz. Potegnili so si jo drug do drugega in do gozda. Med seboj so se dosti bolj povezovali, brez tega nisi preživel. V dolgih večerih so si svetili s petrolejko, laterno ali oljenko. Ob krušni peči je bila vedno v zidu niša, v njej je bila laterna, da se ni nič vžgalo, nad pečjo pa palice za sušenje. Vse je imelo svoj namen. »Nismo živeli težko, nimam tega občutka. Jedli smo fižol na tri načine, iz koruzne moke se je delalo tudi torto in iz zelja smo znali sčarati veliko. Nismo bili lačni. Seveda pa smo imeli mleko in tudi maslo.« Na njenem vrtu še danes ni umetnega gnoja ali kupljenih semen, znanje za samooskrbo ji je ostalo v krvi. To, da je pri 79 vitalna in zdrava, ni nič posebnega. Njena mama je umrla lani, pri 102 letih. Skromno življenje očitno dela klene ljudi.
