Nasprotno, ljubezen hoče izraziti, tudi z ljubezenskimi pismi. Kar je napisano, ostane za večno in včasih postane tudi javno. To pa je ob dejstvu, da je prvi vzdih ljubezni zadnji izdih modrosti (ljudski rek), lahko precej nerodno.

Albert Einstein –  romantični ljubimec. Ogromno zanimanja javnosti so požela  ljubezenska pisma, ki jih je napisal eden največjih  znanstvenikov, Albert Einstein. Pisma prvi ženi, Srbkinji Milevi Marić, so bila objavljena že v Zbranem delu Alberta Einsteina,  jeruzalemska Hebrejska univerza pa je nedavno objavila (ob drugih  Einsteinovih dokumentih) 24 ljubezenskih pisem, naslovljenih na  Elso Löwenthal, njegovo drugo ženo. Žgečkljiva podrobnost je, da jih je napisal, ko je bil še poročen z Milevo, 16 let starejšo od Else. Einsteinova  ljubezenska korespondenca priča o tem, da ga je »ljubezen obvladovala«. Pisma Milevi kažejo, kako nežno je rasel njun odnos in tudi  kako je usihal, ko se je zaljubil v Elso. V prvem pismu je  Milevo nagovoril s »spoštovana gospodična«.

Sledilo je več pisem, v enem jo je nagovoril L. F. M., kar naj bi pomenilo »draga gospodična Marić«. Povabil jo je na večerjo v penzion, v katerem je bival, kmalu zatem pa jo je  v pismih imenoval  Doxerl, kar pomeni lutka. Spomladi 1899 ji je pisal iz Milana, kjer je obiskal starše: »Vaša slika je naredila velik vtis na mojo mater. Povedal sem ji, da je to ena pametna punca …«  V enem od naslednjih pisem se pritožuje nad marsičem in zaključuje: »Če bi le vi lahko bili zopet vsaj za nekaj časa pri meni. Tako dobro se razumeva …«   

Pogosto sta v pismih razmišljala tudi o delu, raziskavah, razmišljanjih  (Mileva je bila znanstvenica). Iz njunih pisem po poroki – občasno sta živela ločeno – pa je razvidno, da se je njun odnos krhal. Zaradi otrok sta ga sicer skušala rešiti, vendar je za življenje pod isto streho Einstein postavil Milevi ponižujoče pogoje, med drugim da se z njo ne bo pojavljal v javnosti, da ne sme pričakovati intimnih odnosov itn.  Že po treh mesecih ponovnega skupnega življenja se je Mileva s fantoma odselila iz Berlina nazaj v Zürich. Einstein jih je spremil na vlak in »jokal kot dež«. A ne dolgo, saj  je imel že dlje nežno razmerje z Elso, ki ji je dvoril kar sedem let. Veliko ji je pisal, ohranjenih pa je le 24 že omenjenih ljubezenskih pisem.  Ta ne spreminjajo pogleda na Einsteina kot znanstvenika. »Čeprav so ga ljudje poveličevali v idola, je  bil Einstein predvsem človek, in to je veliko bolj zanimivo,« je dejal njegov učenec John Stachel.

Alfred Nobel  in požiralka denarja. Sofia Hess, prodajalka cvetlic v letoviškem kraju blizu Dunaja, je bila ob pravem času na pravem mestu. V Nobelovo življenje je vstopila, ko je bil že zelo slaven in bogat, hkrati pa razočaran v ljubezni ter zelo osamljen. Zaljubil se je v mlado dekle, ki mu je »natvezilo laži o nesrečnem otroštvu  ipd.«. Skoraj dvajset let je trajal njun zelo vihravi odnos. Prav zaradi Sofie je Nobel večkrat obiskal Slovenijo, oziroma Celje, kjer so živeli njeni sorodniki, ustanovitelji Cinkarne Celje. Vsebino njunih ljubezenskih pisem, ki jih hranijo v Stockholmu, je raziskovala  Majda Širca za dokumentarni film Alfred & Sofie.  

V ljubezenskih pismih se je Alfred Nobel  potrdil tudi kot literat:  »Kako je kaj s tabo, moj ljubi, dobri otrok v odsotnosti starega brundajočega medveda? Ali  tvoja fantazija prede zlate niti okoli prihodnosti ali se mlada duša sprehaja po tvoji mali kamrici spomina? Ali pa so sladke podobe sedanjosti tiste, ki zlatijo tvoje trenutke?«

Sledila so pisma, polna ljubezni:  »Srčni otročiček! Pravkar sem prejel tako sladko, tako milo malo pisemce … Bodi tisočkrat in mnogo tisočkrat prisrčno in iskreno pozdravljena in poljubljena od tvojega starega Brundajočega medveda.« Zanimivo pa je to pismo: »Dragi moj mali otročiček … Dobro poskrbi zase, pridno beri, veliko jej in spi – v vsakem primeru sama.«

Čas je poudaril boleče, predvsem  intelektualne razlike med njima  –  Alfred je Sofiji očital neprimerno obnašanje, lahkomiselnost, neotesanost in pomanjkanje interesa za učenje; pa tudi neizmerno zapravljanje.  »… Pritožuješ se, moja draga Sofie, nad tem da ti ne pišem z večjo toploto. V vseh letih sem vedno prišel do zaključka, da se čustvom ne da ukazovati. … Zdaj je tvoja mlada, mehka, dobra duša žejna povratne ljubezni, ki se ti z vso pravico zdi preveč mlačna. Ampak kdo nosi krivdo za to… Resno premisli tvoje življenje in si položi moje roteče, dobronamerne, iskreno nežne besede na srce. Konec pridige! Če čutiš tesnobo jo preženi z delom: to je edina pametna kura proti tej bolezni.«

Nobel je Sofio imenoval »požiralka denarja«. Tudi ko sta se že razšla (ker je z drugim moškim zanosila še v času njunega razmerja),  ji je namenil visoko rento, toda vedno znova ga je še prosila za večje vsote denarja – in jih po navadi tudi dobila.  Po smrti Alfreda Nobela pa je – ob  zagotovljeni renti – zahtevala  še precej gotovine in ob tem zagrozila z objavo  218 pisem … Da ne bi bilo škandala, je, v zameno za molk o njunem odnosu, dobila  denar. Pisma danes hrani Državni  arhiv v Stockholmu.

Jože Plečnik  – prijateljstvo je najvišja oblika ljubezni.  Leta 2002 je izšla knjiga  Plečnikove, pogojno rečeno, ljubezenske korespondence. Prijateljstvo je najvišja oblika ljubezni je naslov te knjige,  vzet iz pisma, ki mu ga je pisala Emilija Fon, ko je ugotovila, da – kljub  nežnim izrazom ljubezni, ki ji jih je pošiljal  v pismih in na razglednicah – vendarle ne gre za ljubezen, ki bi vodila v skupno življenje. Pred njo je bilo že nekaj žensk, ki jim je Plečnik  izražal  naklonjenost in so si obetale ljubezen z njim, tudi hči češkega predsednika Alice Masarykova.  Emilija Fon, lekarnarica iz Kostanjevice na Krki, pa je imela pri njem prav posebno mesto. »Vaše besede so mi vsegdar nad vse ljube in dragocene . Zaklenil jih bom  in branil zvesto v tihi kambri moje male duše …« ji je napisal leta 1945.  Pisati ji je začel že leta 1930.  » … majnik je. Svet cvete, deloma je že odcvetel, vseeno bodite vesela … …. Torej vedite, ne mislim veselje, pri katerem se bije s peto ob tla, ampak ono, ki ima peruti, ono čisto, spiritualno. Bodite z Bogom. Spoštljivo in lepo vas pozdravljam udani Vam Plečnik«.   Leta 1934 jo je iz Prage nagovoril:  »Ljuba moja umnica…«, kasneje pa »Dragocena«  in drugič  »Spoštovana in draga moja«.  Opisoval je svoje delo, dogodke, razmisleke … V enem od pisem jo je povabil v Ljubljano, da ji bo pokazal svoj rastlinjak.  Ko ga je obiskala, ji je zelo jasno dvoril. V enem od pisem je tudi opisal sanje, kako se dotikata z lici;  pošiljal ji je fotografije – tudi  sliko majhnega otroka.  Ko mu je  Emilija napisala, da sta se usodno zapletla in da morata nujno poiskati izhod, pa  je Plečnik uvidel, da se mora – glede na to, da se ni hotel vezati oziroma da je delo postavljal na prvo mesto – umakniti. Emilija se je počutila ogoljufano, razočarano. Vendar sta po dveh letih  svoje  prijateljstvo obudila in ostala v stikih vse do njegove smrti. V zadnjem  pismu,  marca 1955, ji je napisal, da sam sebe vidi kot  »odvečnega«.  Njuna pisma so »dokument dramatičnega razmerja dveh ljudi, ki ju nosi ljubezensko čustvo, vendar se mu morata – zaradi Plečnikove  odločenosti, da bo ostal sam –  oba odreči,«  beremo v knjigi  Plečnikovih  pisem.      

Zaljubljeni  Mick Jagger.  Navdihnila ga je pevka  Marsh Hunt; ko jo je spoznal, ji je posvetil  pesem Brown Sugar. Ljubezen je zacvetela in rodil se je prvi Jaggerjev otrok – hčerka Karis. V času najgloblje zaljubljenosti  – ta pa je  v vsej intenzivnosti trajala eno poletje  – je svoji muzi pisal ljubezenska pisma. Sprva jih je zagotovo hranila zato, ker ga je imela rada, ko pa je ljubezen izzvenela, jih je hranila zaradi hčerke in nazadnje so ji prišla prav, ko ni imela več denarja za  plačevanje računov. Paket desetih pisem, ki ji jih je Mick Jagger  poslal poleti leta 1969,  je bil sprva ocenjen  na okoli 150 tisoč dolarjev. V  letu, ko so trije ustanovni člani  skupine The Rolling Stones  – poleg Jaggerja Keith Richardsin Charlie Watts –  praznovali 50 let skupnega ustvarjanja, pa je zanimanje za Jaggerjeva ljubezenska pisma še naraslo. Na dražbi v Londonu so bila prodana za kar 301 tisoč dolarjev. »Ta pisma so z leti in  uspehom Micka Jaggerja oziroma The Rolling Stones dobila mesto v naši kulturni zgodovini,« je po dražbi dejala Marsh, da bi upravičila  svoje dejanje.

Nagrajeno ljubezensko pismo.  »Ko sem te prvič pogledal, me nisi zanimala. Ko sem te drugič pogledal, sem te opazil. Ko sem te tretjič pogledal, me je vleklo k tebi. Ko sem te četrtič pogledal, sem se zaljubil. Ko sem te petič pogledal, sem ostal brez besed.  In še vedno sem brez besed. Zato te tudi preko heksadecimalnega sistema sprašujem. Kolikokrat si me pogledala ti? In prosim  te, iz dna srca, premisli, preden odgovoriš s 3078.« (3078 je enako 0x). To pa je – skupaj s heksadecimalnim sistemom  – nagrajeno ljubezensko pismo  Matevža Juga, dijaka 1. letnika bežigrajske gimnazije.  Sveže,  drugačno,  zelo stilizirano  in inovativno  po zasnovi ter obliki,  po čustvovanju pa tako globoko,  kot so že od nekdaj globoka vsa ljubezenska pisma. V najinem pogovoru izvem, da ni bilo napisano konkretni osebi, ampak bolj  »iz spomina na občutke pri nekdanji neuresničeni ljubezni«. Priznanje za izvirnost  je prejel na natečaju  za ljubezenska pisma, ki ga organizira Društvo Josipine Turnograjske. Zanimanje za sodelovanje je po vsej Sloveniji neverjetno veliko – samo iz Matevževega razreda so sodelovali trije, dekle in  dva fanta. Preostala pisma, pravi Matevž, so bila  »bolj klasična«, sam pa se raje izraža kratko in jedrnato. Ali bo tudi  prihodnje ljubezensko pismo napisal  »v matematično-poetični  obliki«? »Ne vem še, komu ga bom napisal, kakšna bo ta oseba. Vsekakor bo prilagojeno punci, ki jo bom imel rad.«  Simpatični Matevž še ne ve, »kako bo izpeljal zadevo«, ko bo šlo zares. Zdi se mu, da je enostavneje napisati pismo, kot pa povedati »iz oči v oči« – ne da bi vnaprej začutil pozitiven odgovor. Toda tako prijeten fant, kot je Matevž, zagotovo ne  bo dobil odgovora v obliki 3078!  

SMS-ljubezen. Medtem ko je ljubezen vedno enaka, se njeno izražanje spreminja. Današnje ljubezenske izjave so pogosto  v obliki SMS-sporočil. Toda ljubezen potrebuje več prostora, kot ga ponuja SMS-sporočilo, zato so še vedno živa prava ljubezenska pisma, ki so čustveno poglobljena in jezikovno  bogata. Še zlasti če gre za glajenje nesporazumov! Tudi večinsko prepričanje, da so dekleta bolj odprta in prva priznajo ljubezen, ne velja več. Rezultati ankete, ki so jo izvedli med mladimi v Sloveniji, kažejo nasprotno. Psihologinja doc. dr. Andreja Avsec  s filozofske fakultete pravi, da je v tem dejstvu tudi nekaj kalkulacije, saj fantje menijo, da priznanje ljubezni pomeni hitrejšo pot do spolnosti. Dekletu daje v nekem smislu »garancijo«, da gre zares. In verjetno tudi gre zares, saj  priznati  oziroma izreči ljubezen še nikoli ni bilo lahko.  

O ljubezni  je lažje pisati kot  govoriti – še zlasti če gre za sanjsko zaljubljenost. Na tej osnovi nastajajo mnoga pisma. In mnoga ostajajo  tudi neodposlana. Dr.  Avščeva pravi, da je to včasih v redu,  saj  je za »prizadetega«  dovolj že to, da pismo piše. Pisanje je tudi  terapija.

Ljubezenska pisma postajajo  literarni žanr, pa  ugotavlja  dr. Miklavž Komelj. Ko se na  kratko pogovarjava o tej temi, opozori na zanimivo  pesem Vsa ljubezenska pisma Álvara de Camposa (heteronim Fernanda  Pessoa). Pesem »povzema naravo ljubezni«, saj v njej pravi, da so vsa ljubezenska pisma smešna, ker je tudi ljubezen – če je  prava –  smešna. Spomni se svojih smešnih ljubezenskih pisem in pravi, da so smešni tudi tisti, ki ljubezenskih pisem niso nikoli pisali.  Verjetno je zato nevrolog Oliver Sacks dejal, da bi si želel videti sliko svojih možganov v stanju zaljubljenosti, ker ga nadvse zanima, kaj se v njih dogaja, ko človeka obvladuje to skrivnostno čustvovanje – vzneseno, smešno srečno, smešno žalostno …
Tudi to so že ugotovili, toda s tem ljubezen ni ukročena. Dokler bo človeštvo, bo  tudi ljubezen in zagotovo  bodo tudi  ljubezenska pisma.