Na svoji spletni so strani zapisale, da je njihovo misijonsko življenje razburljivo in nepredvidljivo. Njihova iskriva doživetja so pritegnila našo pozornost in pridružili smo se jim na kosilu v samostanu na ljubljanskem Mirju. Simpatične so se brez zadržkov razgovorile o življenju v skupnosti, svojih odločitvah za misijon, o papežu Frančišku in o tem, kakšna bi bila rešitev za nekatera trenutno najbolj pereča vprašanja. Njihova dobra volja in neizmerna energija sta nalezljivi!
»Naša skupnost je že sama po sebi velik izziv,« je začela Romana, njihova predstojnica. Njeno poslanstvo je povezano s televizijo, sestre pa med drugim opogumlja, da si upajo svoje mnenje izražati v javnosti. »Tako različne urnike imamo, da moramo naše skupne trenutke načrtovati.« Vidijo se zjutraj ob skupni molitvi, nato pa odhitijo vsaka svojim obveznostim naproti. Imajo vsaj en skupen obrok na dan in skupno večerno molitev, po njej pa predelajo dogodke minulega dne. »Naš prvi misijon je že prilagoditev na skupno življenje s sestrami iz različnih kultur. Mednarodnost tega reda me je še posebej pritegnila. Spoznavanje drugačnih kultur je zelo lepa izkušnja,« je dodala sestra Metka.
Življenje v skupnosti
V redu, ki ga je ustanovila Marie de la Passion iz francoskega Nantesa, je združenih okoli 7000 sester iz osemdesetih držav, delujejo pa v sedeminsedemdesetih državah. »V naši provinci je osem držav vzhodne in osrednje Evrope,« je nadaljevala Romana. Na vrhu vsake province je sestra, ki skrbi, da ima vsaka skupnost minimalno število sester, potrebnih za opravljanje misijona. Vsaka skupnost si življenje načrtuje glede na svoje obveznosti. Poleg služb, ki jih opravljajo, in druženja z drugimi sestrami vsaka skrbi za svojo osebno duhovno rast z meditacijo, molitvijo in branjem. »Vsaka ima enkrat v mesecu dan tišine, ko razmišlja o vrednotah svojega življenja in o načrtih.« O morebitnih nesporazumih se pogovarjajo sproti, odpustijo si, če je to treba, uživajo pa tudi v sproščenem druženju, igranju instrumentov in prepevanju. Živijo večinoma od tistega, kar dobijo. »Ljudje nam prinesejo veliko hrane,« so povedale. Nekaj je pridelajo na svojem vrtu, ena od sester ima namreč z njim prav posebno veselje, najnujnejše pa kupijo. Viške hrane razdelijo brezdomcem, če prosijo zanjo. »Bog skrbi za nas.« Dostikrat se namreč zgodi, da za nekaj prosijo ali kaj potrebujejo, pa se želeno »kar pojavi«. »Pomislimo, da nam je zmanjkalo jajc, pa jih naslednji dan nekdo prinese. Ali pa jih gremo kupit, nekaj pa jih še isti dan dobimo,« se je nasmehnila Romana. »Maja se nam je dokončno pokvaril avto, ki smo ga imele. Podarile smo ga Romom za staro železje. Po šestih mesecih smo dobile novega. Podarila nam ga je francoska družina, ki je zapuščala Slovenijo in ga ni več potrebovala,« je nadaljevala Romana.
Vsa opravila si delijo in tudi vse prihodke. Dve sestri sta zaposleni v državnih službah, ena v cerkveni, ena dela honorarno. »Vsako leto načrtujemo, koliko denarja bomo približno potrebovale za vse izdatke, vse moramo predvideti – vsaka zase, potem pa še za skupnost. Ves denar gre v skupno blagajno, dvakrat na leto preverjamo, ali gre vse po načrtih. Viški denarja gredo za sestre v deželah v razvoju, ki tam pomagajo pri gradnji cerkva, šol in nimajo priložnosti za zaslužek.« Načrtovanje je precej naporno, zato so si sestre kar malo oddahnile, ko so v skupnost dobile mlado Josipo, diplomirano ekonomistko, ki ji takšno načrtovanje gotovo ne bo delalo velikih težav.
