Vsega hudega vajeni domačini ob zadnji vremenski ujmi niso bili prvič odrezani od sveta. Na planoti, kjer jih narava večkrat obdari z bogato snežno odejo, se spopadajo s snežnimi plazovi in neprevoznimi cestami, a takšnega žleda in škode v gozdovih ter na električnih vodih ne pomnijo niti najstarejši. Več dni so bili brez vsake povezave z dolino, toda imeli so srčne in nenadomestljive gasilce.
Skoraj romantično. Tratnikova sta največja kmeta v vasi, trenutno imata v hlevu 36 glav živine. Ledena ujma in zapora ceste sta jima prekrižali načrte, saj so mleko v dolino peljali šele po treh dneh. Hvala bogu so že pred leti nabavili močan agregat. »Ne vem, kaj bi se zgodilo, če ne bi mogli uporabiti molznega stroja. Krave, ki niso navajene ročne molže, so lahko nevarne, izpostavljene pa so tudi boleznim, kakršna je mastitis. Ne predstavljam si, kako bi ročno pomolzli toliko krav,« je povedal gospodar Rafael in še priznal, da njegova žena podpira vse štiri vogale v hiši. Gospodinja Marija, ponosna babica trinajstih vnukov: »Ko je najbolj padal dež, sem na terasi stegovala roko, da sem za trenutek ulovila signal in svojim sporočila, da je z nama vse v redu. V hiši kurimo na drva, za razsvetljavo pa smo uporabljali sveče in hodili v posteljo ob osmih zvečer. Če ne bi ujma naredila take škode, bi lahko rekli, da je bilo prav romantično.«
Stisnilo me je pri srcu. Ledena ujma je vaščane neverjetno povezala. »Pomagali smo si med seboj. Enkrat smo plužili in odstranjevali drevje pri eni, drugič pri drugi kmetiji. Šli smo tja, kjer so potrebovali pomoč. K sosedu, ki živi na osamljeni kmetiji, so pred nekaj dnevi gorivo za agregat pripeljali kar s helikopterjem. Pohvaliti moramo gasilce, ki so bili zelo požrtvovalni. Še dobro, da se jim ni zgodilo kaj hujšega, le eden si je poškodoval nogo.« Prav na dan našega obiska sta se Tratnikova vrnila z Vojskega, kamor sta šla pogledat 50 hektarov gozda, ki ga je Marija podedovala od očeta. »Grozno je, kar stisnilo me je pri srcu, ko sem videla tako razdejanje. Človek ima občutek, kot bi tam potekala fronta. Velikokrat sva z očetom tam posedala; koliko skrbi, truda in ljubezni je namenil gozdu, na katerega je bil tako ponosen,« je žalostno povedala.
Včasih smo bili trpežnejši. Tudi Dragica Podobnik, ki je malo naprej sprehajala malo Evo, najmlajšo od desetih vnukov, je povedala, da so tu navajeni vsega. »Na srečo imamo kurjavo na drva in nas ni zeblo. Mi smo vajeni takih razmer, včasih je bila cesta proti dolini zaradi obilice snega zaprta tudi po štirinajst dni ali več. V mojih otroških letih smo vpregli konja in sani ter se nekako prebili v dolino. Je pa res, da smo bili včasih trpežnejši, kot so današnji ta mladi. Veliko bolj strpni in potrpežljivi smo bili. Sicer imamo pa tudi sedaj doma vedno na zalogi moko, nekaj živil, kvas … Tokrat nam je agregat priskrbel Rdeči križ, kdaj bomo dobili elektriko, pa nihče ne ve. Številni stebri so podrti, žice potrgane, mnogi tudi na težko dostopnih krajih,« je še povedala.
