Tako preprosto je Leonida Zalokar postavila piko na i svojemu res dolgoletnemu delu z otroki in mladostniki, ki imajo težave. Posledica njene vztrajnosti in prepričanosti je poseben pedagoško-zdravstveni model intenzivne obravnave otrok in mladostnikov v Vzgojnem zavodu Planina, ki je prejel nagrado za storitveno inovacijo na 8. Slovenskem forumu inovacij. V ozadju je potreba, da se otrok z agresivnim vedenjem ne bi otepala medicinska stroka. »Pri nas je obravnava otrok s težavami v duševnem razvoju polna slabih rešitev!« Ve, kaj govori, ker je izločenost doživljala tudi sama: zaradi težav v družini je kot deklica bežala od doma, doživela težke padce, nato pa se končno našla v jarškem domu s pomočjo izjemnega vzgojitelja. In postala zgled!
Zelo nenavadno, ker smo se znašli med gospodarstveniki, saj je šlo za pedagoško-medicinski model obravnave otrok in mladostnikov z motnjo v duševnem razvoju, ki mu je pridruženo nasilno vedenje navzven. To so otroci, ki so nasilni in nevarni.
Teh otrok je pri nas 460?
Ja, drži, več strokovnjakov nas je delalo raziskavo po vseh centrih za socialno delo ter zavodih, in sicer, koliko otrok ni bilo sprejetih v obravnavo, koliko je bilo odbitih zaradi nasilnega vedenja. Ta raziskava je pokazala abnormne številke, 45 otrok je celo izpadlo iz vseh sistemov, zaprla so se jim vrata vseh institucij!
Torej otroci, s katerimi se nihče noče ukvarjati! Zakaj?
To so otroci, ki jih ni! Otroci, ki jih nihče ne zmore in noče! Odbijali so jih pedopsihiatri, vzgojni zavodi. Pedopsihiatrija pravi, da za to ni usposobljena, da se s tem ne ukvarja, upajo si vehementno reči ne. Tudi če ti otroci ob nasilnih izbruhih pridejo k njim na pedopsihiatrični oddelek, jih takoj pošljejo na zaprti oddelek v Polju. A tam spet ne smejo biti, ker nimajo med odraslimi kaj delati. In to pomeni, da so potem dejansko na cesti.
Kdo so nasilni otroci, kako se obnašajo, kaj počnejo, so agresivni do sebe, drugih, oboje?
Mi smo pedagogi, nimamo dovolj znanj, da bi se ukvarjali z duševnimi boleznimi. Trend otrok, ki se namešča v vzgojne zavode, pa že od leta 1991 izkazuje, da so v zavode nameščeni tudi otroci z duševnimi motnjami, celo boleznimi. Pedagog se s tem ne more ukvarjati, zato pričakujemo pomoč stroke in javnih institucij, ki so v te namene ustanovljene in plačane: bolnice, pedopsihiatrični oddelki. V praksi se srečujemo z marsičim, nasiljem, ki je zelo usmerjeno na druge, na učitelje in vzgojitelje, vrstnike – govorim o resnih poškodbah, ki so zahtevale hospitalizacijo. Imamo otroke, ki so agresivni samo do sebe, otroke, ki so agresivni samo do drugih, in otroke, ki so agresivni do sebe in drugih.
Zakaj je otrok agresiven?
Slovenci smo strokovno izjemno močni v opisovanju problema, fenomenoloških študij imamo kot listja in trave, cele ekspertize kvazistrokovnjakov premoremo. Ne vemo pa, kako delovati, in tu se zatakne od vrtca naprej. Otroka dobimo v zavod pri sedemnajstih, osemnajstih letih, po dokumentaciji pa vidim, da je bil deset, dvanajst let obravnavan na centru za socialno delo, v šolski svetovalni službi, pedopsihiatrični ambulanti in dispanzerju … Z otrokom je pa vedno slabše. In se lahko upravičeno vprašam, kaj so delale te službe?!
