Direktor Zavoda Grč Vrh se ukvarja s svetovanjem za trajnostni razvoj, trajnimi viri energije in učinkovito rabo energije. Govori o podnebnih spremembah, ki jih napovedujejo že tudi najbolj konservativni klimatski modeli. Že v naslednjih desetletjih jih bomo krepko občutili tudi mi, do konca stoletja pa bo Slovenija tako spremenjena, da je naši stari starši ne bi več prepoznali.
Kaj lahko pričakuje Evropa v naslednjih desetletjih?
Vremenski vzorci se bodo spremenili povsod. Poenostavljeno rečeno pa se bo jug pomikal proti severu. Vsi kraji, ki jih danes poznamo kot »tista lepa dežela tam«, bodo v prihodnosti popolnoma drugačni. Druge rastline, druge živali, drugačno podnebje, drugačne zakonitosti. Drug, neznan svet, vrh vsega zelo dinamičen, saj se bo v skladu s tempom napredovanja podnebnih sprememb nenehno spreminjal. Živeli bomo v stanju neprestanega ekološkega »potresa«, vse, kar potrebujemo za življenje, se nam bo pred očmi neprestano treslo in sesuvalo, prihodnost bo ves čas negotova, nedefinirana, in česar ne poznaš, se bojiš. Posledice pri ljudeh bodo zato fantastične, in to tam, kjer najbolj šteje – med ušesi. Posttravmatski sindrom in depresija bosta hit tega stoletja. Dober pokazatelj tega, kar prihaja, je Avstralija. Južna polobla je manj naseljena in ima zato v zraku manj aerosolov. Ti odbijajo sončne žarke in s tem rahlo zavirajo segrevanje. Severna polobla zato nekoliko zaostaja za južno v scenariju globalnega segrevanja. Kar se danes dogaja Avstralcem, se bo čez deset let nam. Izraz »suša« tam uradno ne obstaja več, ker so se razglasili za državo s permanentno sušo. Vlada se je že pred kakimi šestimi leti odločila, da nekateri deli dežele zaradi podnebnih sprememb pač niso več primerni za kmetijstvo. Polovici svojih kmetov so razdelili po 200.000 dolarjev in jim položili na srce, naj si najdejo drugačno zaposlitev. Kdor bo še kmetoval, bo to počel na lastno odgovornost, brez subvencij in drugih pomoči države. Vpliv na duševno zdravje Avstralcev je že zaznan, izmerjen, zato sem omenjal posttravmatski sindrom in depresije – v Avstraliji je to nova družbena psiha. Depresivna, v usodo vdana populacija se težko spoprime s podnebnimi spremembami. Upanje je zelo pomembno, brez motivacije ni nič. Pri nas ni nič bolje, kar poglejmo, kaj počnemo. Leto za letom izplačujejo škodna nadomestila za koruzo, ki jo je zdesetkala suša, in to na prodnatih tleh, kjer voda tako ali tako takoj odteče globoko v tla. O rastlinah, odpornejših proti suši, pa se še premišljuje ne, kaj šele da bi se jih tudi v resnici sejalo ali sadilo ... Kratkovidno in nevzdržno, torej nič novega. Žalostno, ne najdem druge besede. Žalostno. Seveda pa je scenarijev več. Če se prekine Zalivski tok, se lahko zgodi, da bo nas cvrlo, Anglija pa bo ujeta v sneg. Podnebje je izjemno kompleksna reč in vsako novo odkritje, vsak nov set podatkov vpliva na scenarije. Takega, po katerem se ne bo zgodilo nič hudega, pa žal ni.
Kakšna pa bo podoba Slovenije čez 50 let?
Slovenija bo videti kot današnji Izrael. Rjava, sušna, porasla z grmičjem. Južna Primorska bo videti kot južna Dalmacija, Vipavska dolina bo imela podnebje, kakršno ima danes Obala, Pokljuka bo brez smrek. Karikirano rečeno lahko pričakujemo razmere, ki bodo omogočale bovški refošk in kranjskogorski rizling. Obala in Kras bosta rjave, polpuščavske barve, iglavcev ne bo več (podnebne razmere za smreko so pod 1500 m n. m. že danes neprimerne ...).
Katere pokrajine bodo vremensko najbolj prizadete?
Tiste, ki jih tepe že zdaj, bo teplo še močneje. Po mojem mnenju najbolj Štajersko oziroma obrobje Panonske nižine, še posebej v obliki suš in točonosnih neviht. Tudi Vipavska dolina jo bo še slabše odnesla zaradi še močnejše in dlje trajajoče burje. Obalo bo ogrozila naraščajoča gladina morja in, zaradi zakisanosti morja, morje brez življenja. Uspevale bodo le še meduze, teh bo pa v izobilju. V Alpah bodo razmere za rast obstoječih rastlin nevzdržne, torej se bo tudi tam vse spremenilo. Vse. Vaš opis podobe današnje Slovenije se bo vašim še nerojenim vnukom slišal kot opis neke sanjske dežele, ki s prostorom, v katerem bodo živeli, razen tabel Republika Slovenija na mejnih prehodih, ne bo imel kakšne resne povezave.
Kaj lahko pričakujemo od vremena?
Pojavi bodo pogostejši in močnejši. Hujši mraz, hujši in daljši vročinski valovi, hujša suša in večje povodnji. Namesto da bi deževalo po malem in redno, bomo vodo dobili v dveh velikih paketih. Od zime do jeseni bo redosled tak, da bo vode več takrat, ko bo to naredilo največ škode, istočasno pa nas bodo udarili še vročinski valovi in hujše nevihte.
Kako pa bo z vodo, s katero je Slovenija (še) bogata?
Vode ne bo ravno takrat, ko bi jo kmetje najbolj potrebovali. Poglejmo Savo, Dravo in Muro, naše največje reke, ki pojijo največje kmetijske površine. Včasih je v gorah pozimi zapadel sneg in se talil še dolgo v poletje. Danes pade bistveno manj snega in več dežja, ki odteče takoj. Mimo naših žitnic bo šla voda tako v času, ko kmet nima z njo kaj početi, kasneje pa je ne bo. Suša bo nastopila že na pomlad. To se bo poznalo tudi pri delovanju hidrocentral, za katere svetovne statistike že kažejo trend zmanjšanja proizvodnje. To je direktna posledica podnebnih sprememb. Enako velja za jedrske in termoelektrarne, ki jih je treba hladiti in so zato vedno zgrajene poleg vode. Ameriške in francoske študije kažejo, da bo proizvodnja precej padla, ker nukleark ne bodo imeli s čim hladiti.