Usoda današnjih igralcev, ki jih je (zaposlenih v gledališčih) v Sloveniji manj kot za eno srednje veliko fabriko, je taka, da se morajo, če želijo preživeti, pošteno potruditi za vsak evro. Z enimi je usoda malo bolj mila kot z drugimi in pod tako srečno zvezdo se je rodila tudi Vesna.
Ni postala sužnja svojega daru
Tako zelo je nezaigrano sproščena, neobremenjena z morebitno predstavo nas, ki jo radi gledamo, da je že zato zanimiva. Ker sploh ne išče potrditve v soljudeh, v gledalcih, ona je preprosto zvesta sama sebi in to je to. In to želi tudi prenesti na svoja otroka. Da bi našla v sebi ravnotežje.
Malokrat človek naleti na človeka, cenjenega v družbi, ki ni postal suženj svoje podobe. Tudi medijske. Vesna pravi, da ji »dol visi«, kako bi morala delovati v očeh drugih. »Saj ne rečem, da nisem nikoli razmišljala o imidžu, kaj je pametno in kaj ne, ampak s tem zunanjim videzom se res kaj prida ne ukvarjam. Saj imam dovolj priložnosti na odru. Kadar pa pridem z njega, mi prav paše, da lahko v restavraciji v miru pojem kosilo in me pustijo pri miru. Ne bi umrla za gledališče niti brez njega. Pri nas so igralci, ki zanj žrtvujejo družino. Nekateri je sploh nimajo, da se lahko v polnosti predajo poslanstvu. Tisti pa, ki se jim kakšen otrok vendarle zgodi, dajo svojim jasno vedeti, da je gledališče prvo. No, jaz nisem med njimi. Ker če nisem srečna privatno, ne morem biti dobra igralka. In seveda nasprotno. Na odru sem lahko še boljša, če sem izpolnjena, kadar nisem na odru.«
Da je zdrava in ni nevrotična, se zahvaljuje vzgoji staršev
»Glede na to, koliko besedil si lahko zapomnim na eni strani in kako z lahkoto pozabljam stvari naokoli, od ključev za avto do tekstov, bi se lahko opisala, da nisem najbolj organiziran tip ženske. Malo pa sem tudi naivna. Ker se mi zdi svet lep, verjamem, da se zdi tudi drugim. Ker se sama dobro počutim v svoji koži, verjamem, da tudi drugi ne bi smeli imeti težav z mano. Pa ni vedno tako.« K sreči je podedovala smisel za humor, da se z ovirami lažje sooči.
Spomni se, kako sta starša, ko je bila majhna, pa niso doma imeli nič denarja in jim je vsega zmanjkalo, brskala po predalih, ali je kje kakšen pozabljen dinar. Ko sta jih res našla pet, sta bila presrečna. In z njimi so šli potem na čevapčiče.
V svetu igralstva jih je veliko, ki jih vloge odnesejo čez rob. Bodisi v svet alkohola bodisi psihoz. Zakaj? Vesna je prepričana, da se odgovor skriva v otroštvu in vzgoji. V vzgibu, zakaj je nekdo postal igralec. »Moja starša sta me znala vedno ljubeče sprejeti, tako kot sem. Četudi nisem bila vedno po pravilih, me zato nista zavrnila kot človeško bitje. Nista me prizadela kot osebnost. Najbrž sem zato notranje mirna.« Igralka ni postala zaradi aplavza, temveč preprosto zato, ker (se) je rada igrala. »Moja mami mi je vedno veliko brala, skupaj sva se šli lutkovne predstave. Spodbujala je moj talent, ko ga je prepoznala. Pa tudi oče. Po njem sem gotovo veliko podedovala. Rad je igral, vendar okoliščine, v katerih je odraščal, niso bile dovolj spodbudne, da bi talent tudi formalno izšolal. Jaz pa sem imela to srečo, da sem lahko združila oboje.«
