Pred mesecem smo občudovali ledeno formo vivo, v katero je žled spremenil slovenske gozdove, in poslušali strašljivo simfonijo lomljenja vej pod pretežkim bremenom. Danes od umetniškega vtisa ni ostalo kaj dosti, zato pa je boleče jasno, kako poškodovani so naši gozdovi. Uničenih je dobrih 700 hektarjev, pravijo na zavodu za gozdove. Kako se lotiti posledic katastrofe, smo povprašali Jurija Diacija, profesorja za gojenje gozdov z ljubljanske biotehniške fakultete. Premišljeno in v sodelovanju, je bil njegov odgovor. Vzor pri tem so nam lahko Nemci, ki v stiski stopijo skupaj in iz nje izvlečejo celo dobiček.
Smreka je za na Pokljuko, ne za v nižino. Letošnje leto bo namenjeno odstranjevanju posledic žledoloma, potem pa bo treba razmisliti, kje naravo pustiti, da gozd znova popolni sama, kje pa ji ob tem priskočiti na pomoč. »Časa za premišljen načrt je dovolj,« pravi Diaci, vsaj nekaj naslednjih let. »Rešitve bodo vezane na posamezen revir in najbolje jih bo znal podati revirni gozdar, ki pozna zgodovino in sestavo lokalnega gozda. Pavšalne odločitve o velikih generalnih posekih in nato pogozdovanju s sadikami nas lahko veliko stanejo, učinka pa ne prinesejo. Porabili bomo štiri, pet tisoč evrov na hektar, a če zasaditev ne bo narejena kvalitetno ali če vrsta ne bo prava, bomo imeli težave že čez 20, 30 let. To se je pokazalo pri tem žledolomu, ko je padlo marsikaj, kar ne bi smelo.« Ker narava sama ozeleni tudi večje površine, je po Diacijevem mnenju smiselno o umetni pogozditvi razmišljati pri sestojnih odprtinah – po domače luknjah – nad pol hektarja. Sajenje je lahko postopno, v nekaj letih, kar pomeni, da bi slovenske drevesnice morale v tem času vzgojiti okoli dva milijona sadik. »Mislim, da to ne bi smel biti problem. Ni pa pametno kupovati sadik iz tujine, ki na naše okolje niso prilagojene, zato v njem ne bodo uspešno rasle.« Razmisliti bo treba tudi o zamenjavi drevesnih vrst, saj podnebne spremembe niso naklonjene pogozdovanju s smreko, ki smo jo v Sloveniji zaradi vrednosti sadili veliko nižje od njenega naravnega rastišča. Alternativa zanjo bodo postali hrast, bukev, javor, češnja ter jerebika, brek in skorš. »Zadnje tri slabo poznane vrste redko dobijo priložnost v naravi, ker potrebujejo veliko svetlobe, so pa zaradi plodov zelo koristne tudi za živali.« Zavod za gozdove ima dobro razdelano shemo rastišč v Sloveniji in lastniki gozdov bi se je morali držati. Nekaj odstopanja od naravnega rastja si že lahko privoščijo, prav veliko pa ne, pravi Diaci. Opozarja pa tudi na to, da zasaditev še ni vse, da je treba drevo tudi spremljati in negovati. Mnogi mali lastniki v tem pogledu niso najboljši gospodarji.
