Kot dve cvetlici s prekrasnim slikovitim okrasjem na glavi na mednarodnem festivalu kulinarike na Jesenicah za isto stojnico ponujata dve različici boršča – ukrajinskega (malce bolj začinjenega) in ruskega (manj mastnega). Pomislili smo, da se moramo, glede na napeto dogajanje na Krimu, nujno pogovoriti z njima. Ker sta skupaj simbol žensk, ki so ohranile zdrav razum in vsaj enega od stebrov življenja ter svoje družine prehranjevale v časih, ko so s politiko zasvojeni moški zapletali življenje, rušili in se vojskovali. Vedno znova.
Irina Pashagich, diplomirana ekonomistka iz Volgograda, se je v Rusiji poročila z Bosancem Mujago Pašagićem, ki je tja – kot številni drugi Jugoslovani – prišel s trebuhom za kruhom, saj sta Sovjetska zveza in Jugoslavija takrat podpisali dober sporazum in številnim gradbenim delavcem zagotovili dolgoletne pogodbe ali celo pogodbe za nedoločen čas za delo v tem velikem zveznem prostranstvu. Kot družina so zaživeli v Rusiji, vendar pa sta njihove življenjske načrte prekrižala vojna v Jugoslaviji in razpad Sovjetske zveze. Zakonca sta z zdaj dvajsetletno hčerko prišla v Slovenijo, na Jesenice, ki jih Irena seveda ni poznala, pa tudi Mujaga pred tem ni bil še nikoli v tem slovenskem mestu.
Elena Shikanich je diplomirana profesorica razrednega pouka. Rojena je bila v mestu Tobolosk v Sibiriji, tam nekje za Uralom. Že 23 let je poročena z Vladom Šikanićem. Njeno rojstno mesto velja za podeželsko, čeprav je večje od Ljubljane. Z možem sta najprej živela v Kranju, kjer se je on šolal od svojega petnajstega leta, nato sta se preselila na Jesenice.
Ljubezen premaga vse meje. Če verjamete ali ne – obe sta dobesedno zaljubljeni v Jesenice! In dogovorili smo se za srečanje tam. »Se dobimo v lokalu?« sem vprašala. »Nikakor ne,« je odvrnila Irina. »Pripravili bomo prigrizek in se zbrali pri meni doma. Pet deklet nas bo.« Pozneje sem izvedela, da se jim je na začetku, in še danes je tako, vsem po vrsti zdelo najbolj nenavadno to, da se v Sloveniji ljudje, ki se dobro poznajo in se imajo celo za prijatelje, dobivajo po lokalih, da se torej ne vabijo domov, za domačo mizo.
Irina me je pred srečanjem obvestila, da, žal, ni mogla zbrati petih deklet, da pa se nam bo (skupaj z možem) pridružila Nataša Klimen, ki se je iz Ukrajine v Ljubljano zaradi ljubezni preselila pred dvema letoma in še vedno ne govori najbolje slovensko. Z možem sta še vedno sveže in strastno zaljubljena. Ko je Vlad Klimen, naturalizirani Ljubljančan, rojen v mestu Krivoj Rog, ki leži približno 400 kilometrov stran od Kijeva, med obiskom v domovini ugotovil, da potrebuje novo srajco, mu je že med vrati v trgovino zastalo srce. Zagledal je dobro desetletje mlajšo Natašo in se v hipu zaljubil. Kako tudi ne, ko pa je pred njim stala lepotica s kožo kot iz porcelana, vranje črnimi lasmi in iskrivimi očmi pod močnimi obrvmi. Diplomirana ekonomistka Nataša je zdaj zaljubljena ne le v svojega moža, temveč tudi v Slovenijo. Vse ji je všeč. Tako narava kot ljudje, še posebej pa ji ugaja, da je lepo poskrbljeno za živali, saj ji je bilo v Ukrajini vedno tesno pri srcu zaradi pravih hord potepuških psov in mačk. Kaj bi lahko pokritizirala? »Nič,« je odgovorila z nasmehom.
»Še vedno je v evforiji,« je pojasnil njen mož, medtem ko jo je ves čas ljubeče objemal. Vlad Klemen je predsednik Društva RUSLO – mednarodnega kluba slovanskih rojakov, ki je nastalo leta 2004. V njem so zbrani priseljenci iz nekdanje Sovjetske zveze (skupaj jih je okoli 600), ki stalno ali začasno prebivajo v Sloveniji. Zaradi tega je dobil prepustnico za udeležbo na našem srečanju, ki smo si ga prvotno zamislile kot izključno ženski pomenek.
Irina Pashagich je predsednica podružnice Društva RUSLO na Bledu. Tam ima tudi potovalno agencijo SITUR, ki je usmerjena na rusko govoreči trg. Ko se Irina kot vodnica z ruskimi turisti po avtocesti pelje mimo Jesenic, ponosno dvigne roko in pokaže svoje mesto: »No, tukaj pa je center slovenske civilizacije, tukaj so moje ljube Jesenice.«
