Uradnih podatkov nam sicer v psihiatričnih bolnišnicah niso mogli zaupati, smo pa neuradno izvedeli, da je mladih na psihiatriji čedalje več.

Živela sem v peklu. Mojca ni videla več izhoda, ni se mogla zbrati, posvetiti študijskim obveznostim. »Škripati je začelo tudi v zvezi s fantom, s katerim sva bila skupaj že od drugega letnika gimnazije. Vse pogosteje je bil tudi on deležen žaljivk mojega pijanega očeta. Ko mi je povedal, da je med nama konec, so se mi zamajala tla pod nogami. Bedela sem večji del noči, podnevi sem spala. Hrane se skoraj nisem dotaknila, zamenjala sem jo za cigarete in kavo, včasih tudi alkohol.«

Misli so postale glasne. Mojca pravi, da je to težko opisati z besedami. »Naenkrat se začne s teboj nekaj dogajati. Občutek imaš, kot da ti nekdo neprestano nekaj šepeta, govori, dopoveduje, potem pa ugotoviš, da so to tvoje misli, ki so postale glasne. Začneš si tudi domišljati stvari. Sama sem denimo imela občutek, da me hoče profesor, ki je poučeval enega izmed težjih predmetov, ubiti, mi prerezati vrat z nožem. Te blodnje so grozljive. Vsakokrat, ko se je bližal mojemu mestu v predavalnici, sem otrpnila in čakala, kaj se bo zgodilo. Nekega dne sem s krikom zbežala in tekla po ulici, ob tem pa sem imela občutek, da bodo ljudje, ki so me začudeno gledali, vsak čas izvlekli pištolo ali kakšno drugo orožje in mi kaj naredili. Pogosto sem slišala glasove, bili so kot kriki ali pa kot običajni pogovori in so prihajali nekje od daleč. To me je velikokrat prestrašilo in nemogoče se mi je zdelo, da drugi okoli mene tega ne slišijo. Razpoloženje mi je pogosto nihalo  od pretirano veselega do žalostnega, depresivnega. Včasih je bilo tako hudo, da sem bila prepričana, da se ne splača več živeti, in sem pomislila tudi na samomor.«

Študij je zanjo postal deveta briga. »Vse bolj sem postajala brezvoljna, snov za izpit mi ni in ni šla v glavo. Brala sem in brala, a vse je sproti izpuhtelo. Tudi drugi so opažali, da se z menoj nekaj dogaja, a nikogar nisem pustila k sebi, nikomur se nisem zaupala. Vse dokler se nekega dne nisva temeljito pogovorili z najboljšo prijateljico, sem odvračala misel, da bi obiskala psihiatra. A sčasoma sem ugotovila, da tako ne gre naprej. Ko mi je zdravnik svetoval hospitalizacijo v psihiatrični bolnici, sem bila v šoku. Kar vrelo je iz mene: nisem zmešana, h tistim norcem pa že ne bom šla. Danes, ko je vse to za mano in spet razmišljam s trezno glavo, se zavedam, da sem ljudem, ki se srečujejo s psihičnimi težavami, delala krivico. To so bolniki, prav tako kot tisti, ki se borijo s pljučnico, gripo ali rakom.«

Odpor do psihiatrične bolnice. »Ta je bil velik, a sem se odločila. Če želim narediti še zadnje izpite na fakulteti in se pripraviti na pisanje diplome, moram za nekaj časa v našo idrijsko psihiatrično bolnišnico, sem prepričevala samo sebe. Duševna bolezen je že tako ali tako prisotna v naši družini in gotovo sem pobrala nekaj genov. Zdravila, veliko počitka, mir, pogovori s psihiatrom in različne dejavnosti, ki jih kot delovno terapijo organizirajo v bolnišnici, so mi pomagali, da spet živim normalno. Izvlekla sem se, vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo, ko sem bom spet srečala s problemi. Jih bom zmogla sama premagati? Sedaj vem, da se lahko vedno odločim za strokovno pomoč.«

Kako kriza vpliva na duševno stanje Slovencev. V Sloveniji je trenutno okoli dvajset tisoč ljudi, ki so oboleli za shizofrenijo, ki pa je samo ena izmed oblik duševnih bolezni. Bolj ko so časi stresni, pogostejša so obolenja. V idrijskih humanitarnih organizacijah, ki z obleko oskrbujejo tamkajšnjo psihiatrično bolnišnico, so nam zaupali, da jih v zadnjem času potrebujejo še posebej veliko, po čemer lahko sklepamo, da imajo veliko na novo hospitaliziranih bolnikov, med katerimi naj bi bilo večje število mladih. V bolnišnici nam zaradi varovanja osebnih podatkov z uradnimi številkami niso mogli postreči.