Prepiri, ki jih zdravniki brezsramno priznavajo in tudi nič ne skrivajo, dosegajo vrhunec. Nič čudnega, da je starše čedalje bolj strah. Zdravniki pa so na svojo vest pozabili. Tragična usoda male Pike postavlja vso zgodbo v bistveno drugačno luč.
Zavajanje javnosti. Vendar še zdaleč ni rešen. V Jani smo prav tako že pisali, da je vodstvo UKCL že takrat, ko sta dr. Klokočovnik in dr. Hojker prvič javno povedala, da bodo tudi nemški kirurgi hodili v Ljubljano operirat, vedelo, da se to ne bo zgodilo. To so jim Nemci namreč zelo jasno napisali. Ko je odbor državnega zbora za zdravstvo spregovoril o otroških srčnih operacijah, pa je še dr. Kenda, strokovni direktor pediatrične klinike, tam prisotnim povedal, »da je pravkar dobil potrditev, da bodo nemški kirurgi hodili operirat k nam«. Ta seja je bila 3. aprila. Do danes ni prišel k nam operirat noben nemški srčni kirurg.
Na zdaj že sloviti tiskovni konferenci 23. januarja letos so dr. Klokočovnik, dr. Kenda in dr. Hojker novinarjem predstavili srbskega kirurga dr. Igorja Šehića in zagotovili, da bo prihajal v Slovenijo operirat naše otroke. Nekateri starši mu niso zaupali, ker so po spletu preverjali njegove izkušnje in med drugim ugotovili, da je tudi sam (oziroma njegovi šefi) prosil tujce, konkretno italijanskega kirurga, da so prišli operirat otroke z zahtevnejšimi srčnimi napakami k njim. Med drugim take, ki jih je pri nas prej samostojno operiral dr. Blumauer. Toda to vodstva ljubljanskega UKC ni motilo. Prišlo je do birokratskega zapleta, saj komisija zdravniške zbornice dr. Šehiću ni dala dovoljenja za delo. Oziroma je zahtevala, da dr. Šehić opravi še eno leto dela na odrasli srčni kirurgiji. To odločitev sta dr. Hojker in dr. Kenda posmehljivo komentirala, češ mi srčnih kirurgov za odrasle ne potrebujemo, imamo svojih dovolj, potrebujemo pa specialista za področje otroških srčnih operacij, kar naj bi dr. Šehić bil. Toda na spletu so spet dokazi: dr. Šehić se je učil v Londonu v zelo znani bolnišnici Great Ormond Street Hospital pri dr. Victorju Tsangu, ki sodi med največje specialiste za operacije prirojenih srčnih napak v Evropi, a le eno leto, kar pa je za tako zahtevne posege veliko premalo časa, pravijo svetovni strokovnjaki. Po njihovi oceni potrebuje kirurg med šest in sedem let, da se tega nauči. Kakorkoli, dr. Šehić očitno v Ljubljani ne bo več operiral, ker mu slovenska stanovska zbornica ni dala dovoljenja. Zanimivo, dr. Šehić je lahko operiral slovenske otroke brez zahtevanih papirjev, o katerih je bil dr. Klokočovnik trdno prepričan, da jih bo dobil. Pa jih ni. Bo dr. Hojker tudi za to uvedel interni strokovni nadzor?
V UKCL so medtem predstavili novo rešitev: prihajali bodo kirurgi iz Padove. Konkretno bo to dr. Giovanni Stellin, z njim pa še nekdo, čigar imena niso omenjali. Prvič naj bi k nam prišla operirat naslednji mesec in tukaj ostala pet dni. Zraven se bo učil še naš novi up, srčni kirurg dr. Miha Weiss, ki je specializacijo s tega področja opravil 28. marca lani. Na spletnih straneh pa že lahko najdete njegov s.p. s ponudbo srčnožilne kirurgije. Po informacijah, ki smo jih dobili iz službe za stike z javnostmi v UKCL (posredoval pa ji jih je dr. Klokočovnik), je dr. Weiss že operiral štiri otroke.
Vodja ni uredil ničesar. To je kratek seznam »urejanja« otroške srčne kirurgije, ki so ga doslej uspeli pripraviti dr. Hojker, dr. Kenda in dr. Klokočovnik. Ves ta čas pa v UKCL dela slovenski kirurg dr. Robert Blumauer, ki je sposoben (in se je tega učil sedem let) opraviti večino operacij, tudi takih, zaradi katerih je prej omenjeno vodstvo otroke pošiljalo v tujino. Pravijo, da se je dr. Blumauer sam izločil iz tega programa, in kirurg to tudi potrjuje. Pojasnjuje, da se je tako odločil zato, ker ga pri pripravi novega programa nihče ni poklical zraven. Niso jih zanimale ne njegove izkušnje ne njegovo delo, kljub temu da je bil v tistem trenutku edini usposobljeni kirurg za operacije prirojenih srčnih napak otrok v naši državi. Organizacije operacij so se lotili na svojo pest, zato je dr. Blumauer razumel, da je pri tem odveč, in se je iz programa izločil. Nikomur ni prišlo na misel, niti vodji programa, torej dr. Klokočovniku, da bi – zaradi varnosti otrok – moral dr. Blumauer vseeno nujno sodelovati. Vodja programa bi to moral znati urediti. Pa ni storil ničesar. Kot nam je znano, je dr. Blumauer enkrat priskočil na pomoč pri eni od operacij.
