Od te količine ga je samo dobrih dvajset odstotkov primernega za obdelavo ali prodajo. Poleg skrbi, kam z lesom nasploh, so vprašljivi gromozanski kupi vejevja in okleščkov, ki prepogosto končajo v ognju na prostem. V urejeni državi, kakršna je na tem področju Avstrija, se to ne dogaja, ker jim ti ostanki iz gozda že vrsto let ogrevajo bivališča. V turističnem kraju Lachtal jih kmetje že leta vozijo v skupno toplarno na biomaso. Tudi pri nas se prebujamo: množi se število sekalcev, gozdarje kličejo nazaj v službo, država je začela denarno podpirati večje sisteme za ogrevanje na biomaso in male kotlovnice za hiše.
»Zeleni sekanci so primerni za velike ogrevalne sisteme, kakršnih pri nas skorajda nimamo. Zato jih izvažamo v Avstrijo in deloma Italijo. Izjema je ljubljanska toplarna, ki letno porabi kakih 60 tisoč kubičnih metrov sekancev, a jih večinoma uvaža iz Hrvaške. Ti sekanci vsebujejo veliko vode, kar zmanjšuje učinkovitost izgorevanja. Poleg tega jih ni mogoče skladiščiti,« je razložila dr. Nike Krajnc, vodja oddelka za gozdno tehniko in ekonomiko na Gozdarskem inštitutu Slovenije, in dodala, da kovačeva kobila ni bosa, saj stavbe ob Večni poti v Ljubljani že dve leti ogrevajo z lesno biomaso, in to znatno ceneje, kot bi jih s kurilnim oljem. Naj opozorimo, da EU z direktivo sporoča Sloveniji: do leta 2020 moramo doseči 25-odstotno energijsko oskrbo iz obnovljivih virov! Kaj pa TEŠ 6? Ga bomo uporabili za atomsko zaklonišče?
Veje naj se sušijo na soncu. Pri nas za zdaj stavimo na manjše kotlovnice za posamezne stavbe. Večje za daljinsko ogrevanje so v glavnem še v načrtih in deluje jih le nekaj. Zato pridejo v poštev le suhi sekanci, ki vsebujejo največ trideset odstotkov vlage in jih je lahko skladiščiti. »Ti so ekološko sprejemljivejši, ker za seboj ne puščajo veliko prašnih delcev in je kurjenje, seveda v posebnih kotlih, zelo učinkovito. Zato se čedalje več gospodinjstev, šol, vrtcev in drugih ustanov odloča za kakovostne oziroma suhe sekance,« je pojasnila dr. Nike Krajnc. Na vprašanje, ali niso ti sekanci dražji, glede na to, da jih je treba sušiti – najbrž z dragimi sušilnimi stroji, je odgovorila: »Naše podnebje je dovolj toplo, da se veje in drugi gozdni ostanki lahko dobro posušijo. Treba jih je samo razprostreti na sončni legi vse do jeseni in šele potem sesekati ter mirno spraviti za čas ogrevanja. Naj narava opravi svoje.«
Nimamo nafte, imamo les. V Sloveniji se ogrevamo tudi s peleti. To so zmleti in stisnjeni ostanki lesa in žaganja, primerni za navadne peči. Tudi to je priložnost za samooskrbo, vendar so na gozdarskem inštitutu ugotovili, da jih več uvažamo – največ iz bivših jugoslovanskih republik – kot izvažamo na zahod. Torej tu je priložnost, da povečamo proizvodnjo peletov. A ovira je pomanjkanje žag. Zaradi tega manka in ne nazadnje zaradi razkoraka v ceni pri prodaji pa se nam hlodi dragocenega lesa še naprej valijo čez mejo, zlasti iz veleposestniških gozdov Katoliške cerkve in nekdanjega plemstva. Ko sem sogovornike vprašala, ali se tega ne bi dalo omejiti, so samo skomignili z rameni, češ to je svoboden trg. Da, je, in to na naš račun.
Les je naše bogastvo, tako kot je nafta za Dubaj. Imeli smo imenitno pohištveno industrijo. Potopili smo jo in tudi zato je pri nas zdaj zakon švedski gigant s cenenim pohištvom. Skoraj nimamo več proizvajalcev lesnih plošč ali celuloze. Kakor mi je povedal znanec, to tujcem preplačujemo s trikratno višjo ceno, kot bi bila, če bi svoj les predelovali doma. Tudi tu je priložnost za razvoj.
In še nekaj: kje bomo dobili dva milijona sadik za pogozdovanje poškodovanih površin? Spet priložnost, da vzgojimo svoja drevesca!!!
