O tem najpomembnejšem organu v telesu večinoma vemo namreč zelo malo, pripravljeni pa smo verjeti vse, kar kje poberemo, še posebej takrat, ko možgani zbolijo ali se poškodujejo. Dokler možgani delujejo, smo, ko se ustavijo, nas ni več, in to je vsa resnica, ki jo zanesljivo vemo. Vse vesolje je torej v naši glavi. Ga lahko spreminjamo, popravljamo, prilagajamo, nadzorujemo, goljufamo? Nekaj misli o možganih smo izmenjali z Majo Bresjanac, zdravnico z doktoratom iz nevrobiologije, redno profesorico patološke fiziologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani ter pobudnico in prvo predsednico SiNAPSE, slovenskega društva za nevroznanost.
Nisem še videla razstave, zato o njej vem le toliko, kot kaže spletni napovednik. Domnevam, da bo razstava nazorno in privlačno odprla vpogled v del tega, kar vemo o možganih in kar je obenem možno prikazati na čutom všečen način. Namen je pritegniti in navdušiti javnost za možgane. Trditev, da so obiskovalci razstave dobili odgovore na vsa vprašanja o možganih, pa je le vaba na trnku za javnost in medije. Mogoče jo je zapisal kak humorno navdahnjen najstnik, ki sam prav dobro ve, kako zahtevno poglavje so možgani v učbeniku biologije.
Od vseh živih bitij ima človek največje možgane; so imeli znameniti ljudje, katerih možgane so shranili, zares izjemno velike možgane?
Človek pravzaprav nima največjih možganov. Predvsem ima velike možgane glede na velikost telesa. A – kot nas življenje uči – velikost tudi pri možganih ni bistvena: kiti imajo tudi do petkrat večje možgane (5 –7 kg), a jih ljudje v marsičem prekašamo. Žal tudi razmerje med možgani in telesom ne pove veliko: novorojenec ima za velikost svojega telesa zelo velike možgane, a je hudo nebogljen in zmore bistveno manj, kot bo isti človek znal in zmogel pri 27 letih. Izjemnih sposobnosti velikih ljudi ne gre pripisovati možganskim dimenzijam nič bolj kot velikosti nosu ali dolžini tankega črevesa. Mimogrede, možgani Alberta Einsteina so tehtali 1230 g, povprečje za odraslega moškega pa je (po raziskavi iz 1994. leta) ocenjeno na 1336g.
Na svet prinašamo gene naših davnih prednikov, tudi v možganih imamo očitno delček, ki je skupen celo s kuščarji … Kaj pa spomin, prinašamo s seboj tudi zakladnico vedenja, znanja, talentov davnih prednikov, ki je (razen redkih posameznikov) ne znamo odpreti? Ali pa je morda pametno, da je ne znamo odkleniti, ker bi se bolj ukvarjali s preteklostjo kot s prihodnostjo?
Poznam mnoge ljudi, ki res zrejo v svoje duševno vzvratno zrcalo veliko bolj angažirano kot predse! Ja, temeljne značilnosti dednega zapisa in velik del zapisanega se med živalskimi vrstami ne razlikujejo, prav tako so možgani skozi evolucijo vrst ohranili temeljni »dizajn«, saj se očitno izkazuje za dokaj uspešnega. Za dedovanje spominov obstaja nekaj izsledkov iz poskusov na živalih. Pri miškah so tako pokazali, da lahko potomci mater, ki so jih naučili povezave med določenim vonjem in bolečim dražljajem, izkazujejo strah, kadar jih izpostavijo enakemu vonju, ki se ga je naučila bati mama. Ne gre pa sklepati, da ugotovitve iz poskusov na miškah veljajo tudi za človeka. Verjetneje se mi zdi, da so podobni okoljski vplivi, ki smo jim izpostavljeni, tisti, ki modulirajo prirojene sposobnosti in se kažejo kot podobni talenti pri predstavnikih različnih generacij znotraj družin ali drugih socialnih enot.
Znane so zgodbe ljudi, ki so po možganskih poškodbah odkrili sposobnosti, ki jih prej ni bilo – umetniški talent, tuje jezike – kar je seveda presenetljivo. Manj presenetljivo je, da lahko ljudje cel sklop znanj pozabijo. Kako lahko to razložite?
Pozabljanje je laže razložljivo kot pa nenadna pridobitev nekih (novih) sposobnosti ob udarcu v glavo. Za razlago nenadnega pojava nove sposobnosti pa si predstavljam, da gre za nenadno utišanje kakega zaviralnega vpliva, ki je poprej prikrival obstoj določenih živčnih povezav in funkcij. Nekaj takega torej, kot vidimo pri amputacijah udov, ko spremembe v delovanju možganske skorje opazimo že v nekaj urah po odstranitvi okončine in so podlaga za nenavadne zaznave, kot je občutek dotika v manjkajoči okončini (npr. roki) ob draženju odmaknjenega dela telesa, npr. ustnice. Glede na hiter časovni potek sprememb ni mogoče, da bi do teh pojavov prišlo zaradi rasti novih živčnih povezav, temveč gre verjetno za razkritje obstoječih, ki pa poprej, v normalnih razmerah, niso prišle do izraza. Povedano drugače, morda kakšen ljubitelj borilnih veščin, ki gleda veliko filmov v kitajščini, počasi osvaja tudi ta jezik, le da se tega ne zaveda.
